Maja Furman
Prisluhnite pogovoru, v katerem boste med drugim izvedeli:
- kako je romanje doživljala avtorica,
- kakšne prigode je doživela,
- s kakšnimi spoznanji jo je »opremilo« romanje,
- kako je Camino »oblikoval« in spreminjal Alenko, junakinjo njenega romana Niti koraka več,
- kako je nastajal roman o Caminu,
- ali snuje njegovo nadaljevanje
- in še veliko navdihujočih razmišljanj o pisateljevanju in življenju.
Pogovoru z Janjo Vidmar prisluhnite na povezavi TUKAJ.
Janja, dobrodošli. Najprej iskrene čestitke za roman Niti koraka več. Verjetno ni redko, da slišite pohvale za svoje delo?
Lepo se je prijel med bralci, kar me izjemno veseli. Ko smo z založnikom Samom Rugljem iz založbe Umco začeli snovati izdajo romana, je imel on več zaupanja vanj, kot sem ga imela sama. Nisem še namreč vedela, kako bo pisati leposloven psihološki roman, zapakiran v formo potopisa.
Niti koraka več je roman o Caminu. Je bilo tudi njegovo pisanje svojevrstno »romanje«?
Večkrat rečem, s čimer bi se verjetno strinjali tudi moji stanovski kolegi, da je vsako pisanje romana svojevrsten »Camino«. Tudi pisanje je namreč pot, ki se zgodi od prvega koraka do cilja in vmes vzbuja mešane občutke, tudi negotovost … Po vsakem končanem romanu se avtor počuti, kot da je znova prehodil neko novo pot, z novimi junaki, ki ga vodijo skozi svoje prigode in skozi notranji doživljajski svet. Pisatelji moramo biti tudi malo igralci, saj se moramo vsakič znova vživljati v svoje junake. Včasih psihološko skonstruiramo like, in se vživljamo vanje, ki nam osebno niso blizu, čeprav se bralcem zdi, da pri njihovem ustvarjanju vedno izhajamo iz sebe. Drži, da deloma izhajamo iz sebe, vendar so tudi liki, ki nam osebnostno niso blizu, in taki so še posebej velik ustvarjalni izziv. V tem romanu je bila Alenka zame tak, konkreten ustvarjalni zalogaj.
Zanimivo, sama sem med branjem namreč imela občutek, da vam je Alenka podobna …
To pomeni, da sem dobro oddelala svoje delo, kar je tudi smisel. (smeh) Če želi avtor svoj lik dvigniti in ga osvoboditi, mora začeti na tleh. To pomeni, da nekoga, ki se je popolnoma izklopil iz življenja za trideset let in se pri petdesetih znova postavil na njegov »začetek«, kot se je Alenka, je bilo zame, ki nisem tak tip človeka, svojevrstna preizkušnja. Ljudje imamo načeloma radi izzive in tudi pisatelji nismo pri tem nobena izjema. Všeč mi je, ko mi liki, kot avtorici, postavljajo nove preizkušnje; kako se preleviti, kako izdelati zgodbo, kako z likom potovati od poglavja do poglavja … Včasih se zgodi, da zgodba, ki si jo na začetku zelo jasno strukturiral, med pisanjem, zaradi novi stvari, ki se odpirajo, zavije v popolnoma drugo smer. To ne pomeni, da je zaradi tega roman slabši, včasih se namreč tako porodijo zelo dobre ideje. Priznati moram, da je bilo pisanje o Caminu zelo, zelo zanimiva preizkušnja. Veliko Slovencev je namreč prehodilo Camino v celoti in o tem napisalo svojo izkušnjo, kar pomeni, da imamo na to temo pri nas več kot štirideset domačih izvirnih del. To pomeni, da se Camino ljudi tako zelo dotakne, da imajo notranjo nujo, da pišejo o svojih osebnih izkušnjah z njim. Leposlovni roman o Caminu sem napisala, ker tovrstna zvrst na temo tako pomembnega kulturnega, zgodovinskem in geografskega romarskega središča ni pogosta. Camino obdaja nekakšen misticizem. Glede na produkcijo del o njem, je jasno, da Camino ljudem ponudi veliko.
In kaj je Camino dal vam? Zakaj ste pred dvema letoma odšli na romanje?
Odromala sem dobrih tristo kilometrov, saj nihče od prijateljev, s katerimi smo se odpravili na pot, ni imel več časa. Če želiš prehoditi Camino v celoti, si moraš vzeti vsaj en mesec časa. Mi pa smo imeli na razpolago deset dni. Sama sem se na pot podala po naključju, nisem se posebej pripravljala nanjo. Pravim da sem šla »firbce past«, saj imam rada zanimive nenavadne stvari …
Več vsebine vas čaka v podkastu Večer v živo.
Pogovor je vodila Maja Furman. Spremljajte dogodke Večer v živo na spletni strani www.vecer.com/vzivo.
