(AVDIO in VIDEO) Podkast Večer v živo z Erico Johnson Debeljak: "Smo v času zanikanja smrti"

Maja Furman Maja Furman
11.11.2021 18:00

S pisateljico, prevajalko in publicistko Erico Johnson Debeljak smo se pogovarjali o žalovanju. Svojo presunljivo izkušnjo s tem čustvenim procesom je po nenadni izgubi moža, pesnika, Aleša Debeljaka, popisala v knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Erica Johnson Debeljak (foto: Večer)

Večer

Pogovoru z Erico Johnson Debeljak prisluhnite na povezavi TUKAJ.

Erica Debeljak, dobrodošli v našem podkastu. Kako ste?

"Dobro sem, hvala. Danes je bil en tak lep jesenski dan. Zjutraj sem med sprehodom s psom naletela tudi na čudovito in ogromno mavrico, razpirala se je čez skoraj celo Ljubljano. Ko sem jo zagledala, sem si rekla: 'Ok, to je dober znak'."

Devica, kraljica, vdova, prasica je knjiga, v kateri z bralcem delite svojo presunljivo izkušnjo vdovstva in bolečino žalovanja. Je bilo pisanje tovrstnih spominov za vas tudi terapevtsko?

"Absolutno je bilo terapevtsko. Pravzaprav sem sploh začela pisati s tem namenom. Travmo in bolečo izkušnjo ob nenadni in nepričakovani Aleševi smrti sem morala dati iz sebe. Ko daš iz sebe del travme in bolečine, ta še vedno ostaja v tebi, a je breme lažje. Dogodek, kot je nenadna smrt bližnjega, je kot šokantna prekinitev, ki zareže v kronologijo življenja. Pisanje o tem dogodku je kot ponovno smiselno poustvarjanje te kronologije, kar je bistveno za ponovno okrevanje. Prepričana sem tudi, da žalovanje ne sme biti samo intimna, osebna stvar posameznika, ampak mora biti v ta proces vključena tudi širša družba. O smrti in žalovanju je treba govoriti na glas. Tudi zato sem zapisala svoje spomine o žalovanju."

Pišete, da smrt v naši družbi pomeni nekakšen poraz.

"Tako je, in nisem edina, ki tako razmišlja. Smo v obdobju zanikanja smrti. Eden od razlogov je tudi napredek medicine. Še v 19. stoletju se je skoraj vsaka družina zaradi bolezni soočila z vsaj eno smrtjo otroka. Takrat so ljudje umirali doma. Philippe Aries v knjigi Ura naše smrti piše, da smo trenutno v obdobju zanikanja smrti. Ker nimamo tako zelo neposrednega stika s smrtjo, kot so ga imeli naši predniki, jo je lažje zanikati. Kar je škoda, saj tako nismo pripravljeni na lastno smrt, niti na smrt bližnjega. Zato je soočenje s smrtjo veliko težje, ker je nismo navajeni in nanjo nismo pripravljeni."

Se strinjate z mislijo, da dokler se ne soočimo s smrtjo, ne moremo resnično živeti?

"Ne vem, če je temu res tako …Ne bi rekla, da mladi, ki ne razmišljajo ravno veliko o smrti, ne živijo intenzivno. Ideja o nesmrtnosti sploh me ne 'potegne', saj ravno zavedanje končnosti in smrti daje življenju smisel in tudi tisti dramatični lok intenzivnosti.

Več vsebine vas čaka v podkastu Večer v živo.

Pogovor je vodila Maja Furman. Spremljajte dogodke Večer v živo na spletni strani www.vecer.com/vzivo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta