Frajer bi letos moral biti tisti, ki bi se naokoli vozil z umazanim ali vsaj prašnim avtom

Ne razumem ljudi, ki v teh dneh z vodo spirajo svoja dvorišča ali pločnike pred svojimi lokali ali hišami. Ob vsej suši, ko je vsakemu, ki se vsaj malo ozre okoli sebe, jasno, da postaja voda dragocenejša od vsega, je čista norost pitno vodo zlivati po cesti. Kot bi se na glas posmehovali vsem, ki jim vozijo vodo v cisternah, kot bi nekoga, ki je lačen kruha, vprašal, zakaj pa potem ne je potice.

Nikoli prej nisem videl tako globokih in širokih razpok na njivah na Barju, pa je Barje močvirno, mokrotno. Prav čudim se, od kod tam jemlje vodo koruza, ki je marsikje še v presenetljivo dobrem stanju. Če katera poljščina, potem je koruza tista, ki potrebuje več vode in hitro navzven pokaže, da je žejna. Marsikje ne bo treba čakati do jeseni, da se posuši. V dneh, ko se veselimo vsake kaplje, ko je manjša zmaga že, da vročina malo popusti, nam res ne more biti vseeno za vodo. Ali nismo sposobni pri sebi razčistiti, da moramo uporabo vode prilagoditi trenutnim razmeram?

Če bi imel kaj besede, bi morale v bodoče vse novogradnje imeti rezervoar deževnice. Če ne za zalivanje nam tako nujno potrebnih zelenic okoli hiše ali za vrt, pa za sanitarno vodo. Kako to, da tega nismo uvedli že pred desetimi, dvajsetimi leti?! Če bi vprašali klimatologe, bi vam to povedali že zdavnaj. A žal tudi na tem področju stroka ni upoštevana, saj "samo seje paniko". Morda bo kdo ugovarjal, da bi to podražilo gradnjo. In? Ali ni dražje potem voziti vodo s cisternami?

V časih, ko je bilo podnebje z vodo pri nas še kolikor toliko redno radodarno, kljub temu voda ni bila vsem dostopna dobrina. Marsikje so imeli vodnjake. Kako bi nam zdaj prav prišli! Čeprav je neprimerno udobneje trošiti vodo iz pipe. Saj samo odpreš ventil in teče. Dokler teče in dokler bo tekla. Za kuho, za umivanje, za pranje avtomobilov, za izplakovanje stranišč. Ne samo, da veliko vode porabimo, veliko je tudi onesnažimo, tudi tiste, ki nikoli ne bi prišla do naših pip.

In če jo hočemo vsaj približno spet očistiti, da ne bi pomorila vsega življa v naših rekah, jarkih in potokih, porabimo za čiščenje spet dragoceno energijo. Še vedno trošimo dobrine, kot da jih ne bo nikoli zmanjkalo. Pa čeprav jih zmanjkuje pred našimi očmi. Počasi, ne vsem enako in hkrati, a smer je nedvoumna. Morda je zato nekaterim že vseeno. Briga jih, samo da imajo lastno rit polno in čisto. Očitno le to šteje. Mene bi bilo sram razlivati vodo po dvorišču in pločniku. Malo karikirano, a frajer bi letos moral biti tisti, ki bi se naokoli vozil z umazanim ali vsaj prašnim avtom. In tisti, ki bi imel pred hišo od suše požgano trato.

Pa ne samo letos, skrajni čas je že, da postavimo prave prioritete pri porabi naravnih virov. Iz nekaterih se pač ne sme več kovati dobička, ampak morajo postati javno dobro. Kar seveda ne zveni prav nič kapitalistično in podjetniško, vem.