Andreja Kutin
Nevestno delo v službi, povzročitev splošne nevarnosti in podobno je le nekaj očitkov iz ene izmed aktualnih kazenskih ovadb zoper strokovnjake, ki so delovali v epidemiji covida-19. Kazenske ovadbe, inšpekcijski nadzori, prijave informacijskemu pooblaščencu - vse to je bila spremljava zdravnikov, epidemiologov, mikrobiologov v času, ko so ljudje zaradi covida-19 umirali v bolnišnicah, in so skušali državo prekrmariti skozi epidemijo. Principi ovadb so podobni - po pravilu je hkrati ovadenih več strokovnjakov, očitki pa niso povsem dobro utemeljeni. Resne pravne osnove in posledic taka dejanja nimajo, predvsem povzročajo dodatno delo tistim, ki se morajo do takih naznanitev opredeliti - torej policiji in tožilstvu, so pa bolj učinkovita, ko gre za zastraševanje tarč.
Lažje, če poiščejo krivca
Dr. Bojana Beovič, infektologinja, predsednica zdravniške zbornice in vodja strokovne skupine za covid-19, je zagotovo najbolj prepoznaven obraz epidemije. Dela z ovadbami za zdaj ni imela, bila pa je dvakrat zaslišana kot priča v parlamentu. Strinja se, da je bilo zastraševanja v epidemiji veliko: "To odraža stanje duha v družbi pa tudi stisko ljudi, ki je nastala zaradi pandemije. Stisko so ljudje različno prenašali in nekaterim je lažje, če poiščejo krivca za situacijo. Virus je nekaj abstraktnega in je težko razumeti, da so ukrepi potrebni zaradi nevarne bolezni, zaradi nekega mikroorganizma. Lažje je krivdo pripisati konkretni osebi, ki je priporočala ukrepe ali maske."
Roman Jerala, sintezni biolog in biokemik, je med epidemijo predvsem odgovarjal na številna vprašanja novinarjev in drugih, ki jih je tema zanimala, s tem pa postal eden prepoznavnejših obrazov epidemije. Temno stran te komunikacije danes, ko so se zadeve vendarle nekoliko umirile, nerad obuja. Ne tožbe in ovadbe, največ časa mu je vzela komunikacija: "Na vljudna vprašanja, kjer se je videlo, da ljudi zadeva res zanima, sem odgovarjal, nesramna in grozilna pisanja pa sem dal med neželeno pošto. Predstavljajo pa take ovadbe posredni pritisk na ljudi, ki se nato raje izognejo komentiranju, ker je to najlažje."
Bo sledila kakšna lekcija?
Ne le javnosti izpostavljeni obrazi, velikokrat so bili tarča groženj in prijav tudi zdravniki in ekipe v ambulantah, bolnišnicah, in čeprav je epidemija prešla v manj nevarno fazo, nestrpnost še traja. "Na zdravniški zbornici je že pred pandemijo potekal projekt preprečevanja nasilja, kot rezultat imamo na zbornici telefonsko številko, na katero lahko pokliče vsak zdravnik, ki se počuti ogrožen. Seveda to ne nadomesti klica na policijo, ko je situacija akutna, ampak tam se lahko pogovori, kako ravnati. Člani te skupine so zdravniki, psihologi in policisti. In teh prijav je bilo v času epidemije kar precej, bistveno več kot leta prej. Stvari so bile hude in naporne," pravi danes Beovičeva. Bo iz vsega tega izšla vsaj kakšna lekcija? "Težko rečem, ali se bo zgodilo kaj podobnega, kot se je, bodo še vedno potrebni neki ukrepi in ljudje bodo spet reagirali enako. Naše delo je, kar se tega tiče, izpostavljeno, a nemogoče je reči, da bomo zaradi teh groženj prenehali pomagati ljudem." Je kdaj pomislila, da bi vse skupaj pustila, se umaknila? "Na trenutke prav gotovo," je odkrita infektologinja.
Za resna in podla dejanja
Natančnega števila, koliko je teh ovadb, ni, saj so poslane na različne naslove. Dr. Miha Šepec, strokovnjak za kazensko pravo in profesor na mariborski pravni fakulteti, pojasnjuje, da je kazenska ovadba prijava kaznivega dejanja, ki jo lahko poda vsak, ki misli, da se je zgodilo neko kazensko dejanje: "Je pravica, včasih tudi dolžnost posameznika, da če misli, da se je zgodilo neko kaznivo dejanje, to prijavi pristojnemu organu, torej državnemu tožilstvu, tudi policiji. Ampak to je le videnje posameznika, državni tožilec nato presodi, ali je kaj na tem. Posameznik lahko denimo v svoji glavi ustvari zgodbo, da so bila storjena kazenska dejanja, ki se v resnici niso zgodila. Kazensko ovadbo lahko spiše vsak zoper vsakogar na kakršenkoli način, če misli, da so bila storjena kazniva dejanja. Jasno je, da je strokovna skupina za covid delala po pravilih stroke v dobro vseh. Kaznivo dejanje bi bilo, če bi nekdo v tej službi recimo dobival podkupnino, namerno kršil pravila stroke, se ne bi pozanimal, o čem odloča, ali kaj podobnega; gre za naklepno hudo dejanje. V naštetih primerih pa gre verjetno za nezadovoljne posameznike, ki iščejo krivce za dogajanje, ker so bili nezadovoljni z ukrepi vlade. Verjetno gre za neutemeljene ovadbe."
"Predstavljajo posredni pritisk na ljudi, ki se nato raje izognejo komentiranju"
Največ dela serijske ovadbe povzročajo tožilstvu oziroma službam, ki se morajo z njimi ukvarjati. Tožilec mora tako ovadbo prebrati, preučiti in pogledati, lahko jo takoj ovrže, če pa oceni, da potrebuje dodatne informacije, angažira policijo in sproži nadaljnje postopke. Večina "covid ovadb" je ovržena. "Je pa treba vsako tako ovadbo prebrati, se do nje opredeliti, izdati sklep o zavrženju, kar je delo in obremenitev v vsakem primeru. Sploh če ovadbe pišejo ljudje, ki nimajo pravnega znanja. In takih je večina, ljudje preberejo nek člen v zakonu in sumijo, da bi lahko bilo to. Ampak kazenska zakonodaja je spisana za najbolj resna in podla ravnanja v družbi, ko nekdo naklepno škodi posamezniku ali družbi," poudari Šepec. Vlaganje pravnih sredstev je sicer ena od temeljnih človekovih pravic, a obstaja bistvena razlika med civilno tožbo in kazensko ovadbo - cena, pravi Šepec: "Če koga tožim v civilnem postopku in izgubim, mu moram povrniti vse stroške in še sodno takso. Kazenske ovadbe pa lahko sproži vsak. Imamo sicer institut krive ovadbe, ko nekdo ovadi nekoga, za katerega ve, da tega ni storil. V tem primeru ne gre za to, saj ti ljudje resnično verjamejo, da je stroka delala narobe. Gre za pravno naivnost, vlaganje neutemeljenih ovadb, ki pa ni kaznivo in je brez stroškov. Zato jih je še toliko več."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
