(INTERVJU) Dr. Rajko Muršič: Načela pandemije smo pozabili v dveh tednih, ker se približujejo volitve

Po napetih dveh letih boja s koronavirusom se življenje kar naenkrat sprošča. Kako bomo živeli v tem sproščenem svetu?

"Brez kakšnih večjih težav. Naučili smo se živeti s koronavirusom. Imamo dovolj visoko precepljenost prebivalstva, ki daje temeljno zaščito, in vedenje, da prepoznavamo simptome in znamo ravnati z boleznijo. To bi nas moralo precej hitro vrniti k nekemu normalnemu življenju. So pa odločitve, ki so jih sprejeli v zadnjem času, tako kot vse odločitve v zadnjih dveh letih - in to je največja tragedija pandemije -, politične. Imeli bi bistveno manj žrtev in zaprtij, če bi sledili strokovnim načelom z začetka pandemije. Politika je pač dala prednost gospodarstvu pred ljudmi. Še bolj brutalno, prednost je dala profitnemu gospodarstvu. Neprofitno deluje v dobrobit ljudi, profitno pa je namenjeno izključno profitu in slednje je zmagalo. Ljudje po Evropi so to dokaj dobro razumeli vse do ruske agresije v Ukrajini, ko se bo vse skupaj radikalno obrnilo. Do nedavnega so namreč praktično na vseh volitvah v zahodnem svetu zmagale, recimo temu levo-liberalne sile, kar je bil jasen simptom tega, da so ljudje dobro razumeli, da so vladajoči med pandemijo dajali prednost dobičku: 'Ne, hočemo, da daste prednost ljudem!' Neoliberalni model gospodarstva se je pokazal kot nezmožen soočanja s pandemijo, kljub številkam, s katerimi se bahajo nekateri politiki in gospodarstveniki. Dejstvo je, da so trpeli revni in da so odločevalci v družbah sprožili še večje socialne razlike kot kadarkoli po vojni."

Govorite o napačnih ukrepih?

"Z določenimi ukrepi so dobesedno sproducirali manjvredne dele prebivalstva - v skrajni fazi so to necepljeni, najprej pa ranljivi deli prebivalstva, ki jih niso znali ustrezno zaščititi. Poslali so jih ne samo na margino družbe, ampak so jim odvzeli dostojanstvo. Zato so se začeli proticovidni protesti, predvsem pa odpor do cepiv in cepljenja. Zdaj smo načela pandemije v dveh tednih pozabili, ker se približujejo volitve. Kako se je že imenoval pogoj? PC...? PCT je šel hitro v nič, ni pa imel nobene epidemiološke veljave, razen če si potoval v drugo državo. Za vsakdanje življenje PCT, statistično gledano, ni imel učinka, je pa povzročil strahoten razdor v družbi, ne samo pri nas. Proteste smo videli po vsem svetu in so bili upravičeni, preprosto zato, ker se z ljudmi tako ne dela. Če bi bili ljudje tisti, ki jih je bilo treba zavarovati oziroma zanje poskrbeti, nikomur ne bi padlo na misel, da bi za obisk bencinske črpalke zahteval PCT. To je nesprejemljiva praksa. In stalno testiranje ljudi. Ljudje, ki so bili zdravi, so se morali ves čas testirati, oboleli pa je lahko do tistega trenutka, ko se je končno testiral, hodil okoli, če je bil trikrat cepljen. To so absurdi, ki se ne bi smeli zgoditi in jih stroka, kakršnakoli že je, ne bi smela nikoli uveljavljati."

Nosili smo maske, razkuževali roke, nismo se družili ... Kaj se bo v navadah ljudi ohranilo trajno?

"Upam, da bomo prišli do točke, ki je bila že pred leti samoumevna denimo za Japonsko. Pred 20 leti sem bil šokiran, koliko mask sem tam videl v javnosti. Ugotovil sem, da je to dobra rešitev. Če te daje prehlad, z nošenjem maske preprečuješ pretirano širjenje patogena v okolico. Vsak mora zaradi različnih opravkov iti tudi na ulico oziroma med ljudi. Minimalna gesta solidarnosti do drugih, da nobenega patogena ne trosiš naokoli po nepotrebnem, se mi zdi smiselna in človeška. Da, maske bomo tu in tam še nosili. Zelo pomembno sporočilo pandemije pa je, da je zrak, ki ga dihamo, pomemben. Vsi javni prostori, vse javne ustanove bodo morale prilagoditi sisteme zračenja oziroma odzračevanja, tako da bodo, kolikor je le mogoče, zmanjšale nevarnosti okužb, ne le s koronavirusom, temveč tudi ob drugih letnih epidemijah, recimo ob gripi. V tovarnah je že zdaj zelo pomembno odzračevanje. V šolah, kjer so otroci cele dneve skupaj, pa ne, kar je še en absurd. Še eno od pomembnih vprašanj po pandemiji pa je, ali bomo v prihodnje skrbeli za ljudi ali za dobičke."

Torej bomo morali v kratkem času premisliti o naši paradigmi?

"Krepko premisliti! Z načinom, ki ga uveljavljajo elite danes, ko imajo dobički prednost pred ljudmi, tonemo v katastrofo. Zdaj smo preizkusili to v praksi, vemo, da se ni izšlo. V mislih imam podnebne spremembe. Če bomo nadaljevali s tem, da imajo dobički prednost, potem žal nimamo nobene prihodnosti. To je aksiom. V prihodnje bodo lahko računale na uspeh samo tiste politične sile, ki bodo to dilemo znale natančno premisliti in končno stisniti na zavoro, ki je nujna. S pandemijo smo imeli test, ali zmoremo ali ne."

Smo lahko optimistični?

"Lahko bi bili pesimistični, če bi v nekaj tednih po pandemiji vse to pozabili in nam bo spet vseeno. A sem prepričan, da ljudje res niso tako neumni in sebični, da ne bi razumeli, kaj se nam dogaja. Ni pa rečeno, da bo politika temu res lahko sledila, ker so načini dosedanjega ravnanja, predvsem pa moč, ki jo imajo tisti z dobički, tako veliki, da se temu nikoli ne bodo odpovedali prostovoljno, niti z razumevanjem za tegobe celotnega človeštva. Razredni boj bo nujen. Ampak ta ne bo več potekal samo med reveži in bogataši, temveč med tistimi, ki si prizadevajo za preživetje celotnega človeštva, in tistimi, ki gredo v svoji sebičnosti raje iskat rešitve svojega življenja na Mars, kot da bi poskrbeli za ta planet.

Še ena stvar je zelo pomembna, to je prednost javnega zdravstva pred zasebnim. Izredno visoko ceno smo plačali, ne zato, ker v zdravstvo ne bi vlagali, ampak ker vlagamo na napačen način, ki vodi v privatizacijo zdravstva. To pa je način, v katerem ponovno predvsem večinsko revni del prebivalstva odrežemo od možnosti normalnega preživetja in družbeno plačujemo bistveno višjo ceno, kot bi, če bi solidarnostno skrbeli za javno zdravje. To so vse stvari, ki so nujno povezane med seboj in jih je pandemija razgalila do obisti. Da imajo na koncu dobičke zasebne farmacevtske firme, zasebni laboratoriji, zasebne zdravstvene enote, je daleč najslabše od vsega, kar se nam je lahko zgodilo."

Pa smo se iz tega kaj naučili? Je koronakriza vendarle pustila kak pozitiven pečat?

"Je. Po dveh letih smo sicer že vsi pozabili, da so v prvi fazi soočanja s pandemijo, od marca do maja 2020, v večini zahodnih držav, z izjemo ZDA, ljudje pokazali izjemno stopnjo solidarnosti v točki soočenja z nevarnostmi pandemije. Ne tam, kjer je zadeva izbruhnila tako daleč, da je ni bilo več mogoče ustaviti, ampak tam, kjer je bilo to še mogoče. Ljudje so s solidarnostjo dosegli izjemne učinke, pri nas smo bili celo nekaj časa z ničelno stopnjo širitve virusa. Podobno je bilo drugod po svetu. V tistem času je politika sprejela odločitev, morda prav zaradi ZDA, da bomo s tem virusom živeli, ker ga ni več mogoče ustaviti, kar pa v tistem trenutku ni držalo. Še posebno to ni veljalo za tretji svet, kjer so v veliki večini držav, v Afriki in Aziji, ne pa tudi v Latinski Ameriki, širjenje virusa spravili skorajda na ničlo. Solidarnost je delovala v vsaki državi posebej, v vsaki skupnosti je bila močnejša od zahtev in priporočil države. Ljudje so ravnali odgovorno. Ko pa je politika rekla, da smo zmagali in da bodo zdaj oni poskrbeli za nas, je bilo konec. Zato nas je drugi val toliko bolj zadel. Se je pa v njem zelo jasno pokazala ločnica med populističnimi desno in skrajno desno usmerjenimi vladami, ki so imele katastrofalne rezultate, in vladami, ki so bile vsaj nekoliko levo usmerjene, usmerjene v ljudi. Brazilija, Indija, do določene mere Južna Afrika na eni strani, na drugi pa pri nas popolnoma prezrta ali zaničevana Nova Zelandija, Namibija, Mongolija, Vietnam, Južna Koreja, Kitajska in Avstralija. Slednje države so bile zelo dobre v drugi fazi, pred začetkom uveljavitve cepljenja. Desne in skrajno desne vlade niso znale poskrbeti za ljudi, laburistično leve so se odrezale bistveno bolje. To se je pokazalo tudi v presenetljivih razlikah v stopnji precepljenosti, čeprav ne tako enoznačno kot prej omenjeno, saj so se države kampanj lotevale precej različno. Ampak tam, kjer je bilo veliko nezaupanje v oblast, je bilo tudi nezaupanje v cepiva. Zato smo lahko optimistični. Ljudje seveda nasedajo propagandi in določenim načinom, s katerimi jih oblasti podkupujejo, ampak ne morejo pa ne videti tega, da so določene politike preprosto nečloveške. Tega pač ni mogoče prikriti z nobeno propagando."

Vemo, kam je sodila Slovenija. Bili smo zaprti v regije pa policijska ura ... Se nam bo zdaj "odtrgalo" ali smo postali zapečkarji? Se bomo še rokovali, objemali?

"Te stvari se bodo vrnile mimogrede. Ko bomo enkrat stopili s praga, na katerem smo sedaj - ne več v pravi pandemiji in ne še v popolnoma sproščenih pogojih - se bo vse vrnilo. Upam le, da so vsi v ranljivi populaciji dovolj dobro precepljeni in da se zavedajo tega, da cepivo pomaga pri prebolevanju bolezni, ne more pa preprečiti okužb in obolelosti. Sicer pa je zelo pomemben nauk iz časa pandemije tudi zavedanje, da ljudje nismo na svetu samo zato, da bi delali, ampak tudi zato, da se imamo lepo, da se družimo z drugimi. Če bomo še naprej silili v nadpovprečno delovno aktivnost vsakogar med nami, bomo delali škodo sebi in okolju. Pandemija je pokazala, da si moramo prizadevati za bistveno skrajšanje delovnega časa, da se bomo več, bistveno več družili z drugimi. Danes se nam zdi samoumevno, da delamo vsaj 40 ur tedensko, v nekaterih profilih ni nič nenavadnega delati 80 ur na teden ali celo več. To je norost, nevzdržno in nesmiselno. Ključni boji sedanjega in prihodnjega časa bodo zato v zmanjševanju delovnih obremenitev. Ne samo da bomo razmišljali o manj kot 40-urnem delovniku, ampak ga bo treba najmanj prepoloviti. Šele takrat bomo koristno preživljali življenje oziroma prosti čas. Ponovno z glasbo, koncerti, umetnostjo ... Če pred tremi leti še ni bilo tako jasno, zakaj potrebujemo galerije, koncertna prizorišča, plesišča, knjižnice, nam je v teh dveh letih postalo jasno, da brez tega ne moremo preživeti. Brez dobičkov bi še nekako šlo, brez temeljnih stvari pa ne. Kot potrebujemo kmetijstvo, pridelavo hrane, da lahko preživimo, enako potrebujemo umetnost, da preživimo kot ljudje. Družba bo morala več vlagati v umetnost, v industrijo prostega časa, ki sama po sebi okoljsko ni tako zelo rizična. Ljudje se bomo še družili, zabavali."

Če je največji zmagovalec koronakrize velekapital s področja digitala, platform in farmacije, kdo pa je največji poraženec?

"To so milijoni ljudi, ki so po nepotrebnem umrli, in milijoni ljudi, ki imajo po nepotrebnem trajne posledice zaradi covida. Neposredne žrtve. Posredno pa je prišlo do še bolj grozljivih socialnih razlik, ki jih v tem trenutku še niti ne opazimo, ampak se bodo manifestirale skozi čas. Poraženec je tudi znanost, zlasti tisti del znanosti, ki se je preveč zlahka predal politiki, in tista znanost, ki se je predala drugemu polu in zanikala svoje lastne temelje. Velik poraženec je industrija dogodkov, prireditvena industrija. Največji poraženci pa so otroci in mladi, saj smo jim po nepotrebnem vzeli dve leti življenja. Teh ni mogoče nadomestiti. Samo enkrat v življenju si star šest, 16 ali 26 let. Tudi teror, ki so se ga šli v šolah z maskami in cirkusom, je bil popolnoma nepotreben."

Antropologinja Jane Goodall pravi, da imamo štiri razloge - neverjeten človeški um, neuklonljiv človeški duh, trdoživost narave in moč mladih - za upanje v brezupnih časih, kot so denimo pandemija, čas vojn in čas okoljskih katastrof. Lahko mladi torej upajo na boljši svet?

"Najbolj odvratno v pandemiji je bilo, da mladih nihče ni hotel niti poslušati niti jih niso jemali resno. Bili pa so, če sodim po študentski in dijaški populaciji, bistveno bolj odgovorni od odraslih, predvsem tistih srednjih let. Bistveno bolj odgovorno so ravnali, tako da bodo najbrž iz te zgodbe potegnili predvsem pozitivne vidike. Zaradi mladih sem pravzaprav optimist. Kar so izgubili, so izgubili, ampak si bodo del tega lahko povrnili skupaj z drugimi, s solidarnostjo. Če kje, potem je ta pri njih ostala čisto do konca, niso se ji odrekli. Prav tako so mladi lahko preizkusili vse prednosti in slabosti ter omejitve digitalnosti in digitalnega življenja. Sem velik optimist, da so se naučili živeti z digitalnimi napravami precej bolj, kot bi se kadarkoli sicer. Ljudje smo ljudje ne samo zaradi upanja, ampak tudi zaradi domiselnosti, in to mladi so."