(INTERVJU) Maja Uran Maravić: Za turista, ki gleda po zemljevidu, je Ukrajina blizu Slovenije. Težko se bo odločil priti

Še pred tedni smo pozdravljali konec epidemioloških ukrepov. Slika za prihodnost turizma je bila vse lepša. A hitro smo zakorakali v novo krizo - v vojne razmere. V teh časih le redki razmišljajo o dopustu, potovanjih in počitnicah. Kako vojne razmere vplivajo na turizem?

"Vsaka grožnja za varnost turistov, naj gre za vojno, teroristične napade, naravne nesreče ali zdravstveno krizo, zmanjšuje turistično povpraševanje. To zmanjšanje traja, dokler imajo potencialni turisti percepcijo, da so lahko ogroženi."

Kako je sicer slovenski turizem odvisen od ruskih in ukrajinskih turistov?

"Podatki kažejo, da so v strukturi tujih turistov v Sloveniji ruski turisti v letih 2010-2020 predstavljali povprečno 1,7 odstotka celotnega števila tujih turistov in 3,74 odstotka vseh ustvarjenih prenočitev, ukrajinski turisti pa le en odstotek v obeh kategorijah. To pomeni, da za nas to niso glavni trgi, vsekakor pa niso zanemarljivi. Če sicer predstavim podatke glede strukture tujih gostov na primer za Ljubljano, ki je pred krizo predstavljala največjo turistično destinacijo, je tam delež tujih turistov okoli 95-odstoten. Ključni trgi za ljubljanski turizem so bili Italija, Nemčija, ZDA, Velika Britanija in azijske države. Ti trgi so zavzemali 36,6-odstotni delež. Tudi sicer je Ljubljana specifična, ker je razpršenost po državah izredno velika v primerjavi s strukturo tujih turistov v Sloveniji, kjer je vse bolj usmerjeno na tri trge: Avstrije, Nemčije in Italije. Rusi so kljub manjšemu deležu vseeno gosti, ki veliko trošijo in nadpovprečno dolgo bivajo. Še posebno pogosto prihajajo v zdraviliške in termalne destinacije. Najbolj znana je Rogaška, veliko jih pride tudi na Obalo."

Prav v Rogaški opozarjajo, da so v teh dneh imeli nekaj odhodov ruskih gostov in da se vrstijo odpovedi rezervacij.

"Gostje iz Rusije predstavljajo 40 odstotkov vseh gostov v Rogaški. To je veliko in morali se bodo bolj osredotočiti na druge trge. Večja razpršenost je v vsakem poslu zaželena, saj si tako pač zmanjšaš tveganja."

A verjetno bodo posledice širše. Turizem vsaj za nekaj časa ne bo zamrl le pri gostih iz teh držav. V Evropi se napoveduje visoka inflacija, vse se draži. Če ne bo vojna na potovanja vplivala neposredno, pa bo zagotovo posredno. Kdo si bo v turizem sploh še lahko privoščil?

"Turistično povpraševanje je odvisno od več dejavnikov. Eden je zagotovo varnostni vidik. Moram spomniti na leto 1999 in situacijo v Srbiji in na Kosovu. Takrat je turistični promet padel za več kot deset odstotkov glede na leto poprej. Za nekoga iz oddaljenih trgov, ki gleda po zemljevidu, je Ukrajina blizu Slovenije. Tukaj vedno odigra vlogo tudi nepoznavanje destinacije. Če še ni bil v Sloveniji, se bo težko odločil, da pride k nam sredi zdravstvene ali vojne krize. Zaradi teh razlogov v naslednjih letih lahko bolj računamo na turiste iz sosednjih in drugih evropskih držav. Pomemben dejavnik, ki vpliva na turistično povpraševanje, pa je seveda tudi razpoložljivi dohodek gospodinjstev. Če bo denarja manj, bodo ljudje potovali manj. V primeru vojne pa je tukaj še negotovost, ki nas sili v bolj racionalno obnašanje. Enako se je dogajalo pri epidemiji. Tudi takrat po prvem sproščanju nismo hiteli na dopuste, ker to pač ni nujna dobrina in smo jo odlagali, ker ni bilo znano, kaj nas čaka. Takrat manj zapravljamo, in to ne nujno zato, ker bi imeli omejen dohodek, pač pa tudi zato, ker ne vemo, kaj nas čaka."

Bodo potovanja in hoteli postali luksuz?

"Morda ne še takoj, če pa se bodo cene povečevale, se bo to zagotovo poznalo na obsegu turističnega povpraševanja. Glede na način življenja bodo turizem in prostočasne aktivnosti še vedno ostale nujna dobrina, daljša potovanja in nastanitveni obrati višje kategorije pa dostopne manjšemu deležu prebivalstva, a ga bodo posamezniki z nižjo kupno močjo zamenjali z drugimi oblikami sprostitve. Z bolj ugodnimi oddihi."

Vemo, da smo še pred epidemijo potovali praktično vsi. Dostopno je bilo res vse. Spomnimo se letalskih povezav, ko smo lahko prišli v London na kavo že za 20 evrov. Svet je bil na dlani, dostopen in ugoden. Se to lahko še vrne?

"Verjamem, da se bo to slej ko prej vrnilo, ker so te masovne in cenovno dostopnejše oblike nastale zaradi določene stopnje povpraševanja in poslovne aktivnosti turističnih ponudnikov. Masovni turizem se je v osnovi razvil z neke ekonomske logike ponudnikov. Če pogledamo daleč nazaj v razvoj turizma, so najprej potovali plemiči in bogataši. Potem so se posamezni elementi pocenili, tukaj merim predvsem na stroške prevoza. Zaradi tega je turizem postal masoven. Podjetja, ki ponujajo tak masovni turizem, ne bodo izginila. To bodo ponujala, ko bo spet možno in bo po tem povpraševanje. Vedno pa imaš kot ponudnik možnost, ali prodaš tisoč enot po sto evrov ali pa sto enot po tisoč evrov. Prihodek je isti."

Kaj pa okoljski vidik masovnega turizma? Letalski prevozi so bili v preteklih letih cenovno zelo ugodni - morda celo preveč.

"Mislim, da so tukaj poslovni lobiji premočni, da bi dopustili, da bi se to omejevalo. Če pa se bo, se bo zaradi poslovne logike. Na primer, da bodo imeli ponudniki tako visoke stroške, da si ne bodo mogli privoščiti, da letalske voznice prodajajo po nizkih cenah."

Kako torej vidite prihodnost turizma?

"Želja po potovanjih po zdravstveni krizi je neizmerno velika. Ljudje so željni normalnega življenja in sprostitve. Potovalo se bo tja, kjer bo omejitev najmanj, in na destinacije, ki bodo največ ponujale za ceno."

Tudi trajnost je v ospredju razvoja. Slovenski turizem je že pred epidemijo poudarjal ta vidik in to, da se država razvija kot zelena destinacija. Bo to trend še naprej?

"Trajnost je trend, o katerem smo se učili že, ko sem bila na fakulteti, torej pred tridesetimi leti. Menim, da mora biti vsak razvoj turizma trajnosten, sama v tem niti ne vidim nekaj posebnega. V turizmu namreč zelo dobro vemo, da če uničiš vire, naravne ali kulturne, ki predstavljajo primarno turistično ponudbo oziroma motiv za prihod turistov, nimaš kaj prodajati. Neokrnjena narava je predpogoj za turista, da se sploh odloči za neko destinacijo. Čeprav je v očeh tujih turistov to glavna prednost Slovenije že v vseh anketah od osamosvojitev naprej, jo slabo vrednotimo skozi sekundarno turistično ponudbo. Po domače, slabo prodajamo našo naravo. Koliko na primer zaračunamo sprehod po neokrnjenih kočevskih gozdovih, Triglavskem narodnem parku, jamah ali za poležavanje ob Bohinjskem jezeru? To so naše najlepše atrakcije, ki bi se morale prodajati na mednarodnem turističnem trgu po premijskih cenah."

A turizem vedno tudi sobiva z lokalnim prebivalstvom. Bi potem tudi domačini plačevali za sprehod v sosednjem gozdu?

"Ne, saj v gozdu ne moreš postaviti ograje. Lahko pa prodajaš interpretacijo gozdne poti. Recimo tako, da lahko turist najame vodnika. Še vedno lahko greš sam v gozd, tako kot lahko greš sam na sprehod po Ljubljani. Je pa seveda drugačen turistični produkt, če interpretacijo doživiš s turističnim vodnikom, ki ti zna povedati zgodbe in predstaviti zgodovino. Kar se pa tiče Bohinjskega jezera, ki je naša vrhunska destinacija ... V praksi ima ponudba tam le eno zvezdico. Ni plažnih rekvizitov, ni ležalnikov. Tukaj nam zmanjka. To je tako, kot če bi šli v muzej Louvre in ne bi plačali vstopnine. Mi pač imamo Triglavski narodni park."

Da sta narava in trajnostni turizem vedno bolj aktualna, je pokazala tudi epidemija. Povečal se je obisk zunaj mest, v namestitvah v naravi. Veliko je bilo obiskov glampingov, turističnih kmetij, apartmajev. Je to neki novi val dojemanja turizma ali gre le za to, da so v preteklih dveh letih prevladovali domači gostje, ki pač ne dopustujejo v domači prestolnici ali v kakem drugem mestu?

"Na začetku epidemije, ko smo malo vedeli o bolezni, so iz varnostnih razlogov prevladovale bolj individualne enote, kjer ni bilo prevelike množice ljudi. Že po prvem zaprtju, še posebno pa po drugem, je bilo bolj bistveno, da si sploh dobil kje nastanitev, ker je bilo povpraševanje med počitnicami in vikendi večje od ponudbe. Pobeg v naravo kot način počitnikovanja, zaradi trenda čedalje večje urbanizacije družbe, je obstajal že prej. Res pa je tudi, da Slovenci nikoli niso predstavljali velikega deleža turistov v Ljubljani in večjih slovenskih mestih predvsem zaradi same geografske lege in bližine mesta stalnega prebivališča."

Mislite, da se bodo tuji gostje letos pa res vrnili? Bomo po tem, ko bonov ne bo več, prešli na stare številke ali bodo domačini še naprej več dopustovali doma?

"Pred začetkom vojne situacije v Ukrajini so bili slovenski hotelirji zelo optimistični, saj so imeli veliko rezervacij. Z mestnimi hotelirji sem se srečala v ponedeljek pred vojno in bili so veseli, ker so rezervacije kar deževale. Sploh v Ljubljani, ki je postala najboljša destinacija v letu 2022. Povpraševanje je prišlo samo po sebi. Vojna je zdaj zagotovo vplivala in bo vplivala tudi v prihodnje. Kar se pa tiče slovenskih gostov, ne verjamem, da bodo ti po preteku bonov kaj več dopustovali doma zaradi tega, ker so sedaj spoznali ponudbo in so z njo zadovoljni. Vedeti tudi moramo, da so bile zaradi bonov cene v veliko destinacijah in obdobjih izjemno visoke in za višjo kakovost iz svojega žepa Slovenec lahko v tujini dobi precej več. Ob konkurenčnih cenah in ponudbi bo v prihodnje Slovenija za Slovence še vedno zaželen izbor za krajše počitnice in vikende. Poleg tega smo Slovenci raziskovalci po duši, vedno smo radi potovali in odkrivali nove destinacije. Če nam bo to omogočeno, torej če ne bo vojne ali zdravstvene nevarnosti, bodo to v velikem obsegu počeli še naprej. Leta 1990 so sicer v Sloveniji še prevladovali domači turisti, med katerimi so takrat bili še šteti prebivalci drugih republik bivše skupne države Jugoslavije. Od leta 2000 pa je prevladoval delež tujih turistov. Pred pojavom covida-19 je delež tujih turistov znašal 75,5 odstotka. V letu 2020 je zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo, sicer spet prevladoval delež domačih turistov (60,3 odstotka). K temu so seveda bistveno prispevali turistični boni, in ko teh ne bo več, se bomo verjetno vrnili na stara razmerja med domačimi in tujimi gosti."

Večkrat rečemo, da so boni rešili preteklo sezono. So jo res? Kako bi bilo, če jih ne bi bilo?

"Po prvem zaprtju so boni upravičili svoj namen pospeševanja turističnega povpraševanja zaradi negotovosti, ali je varno potovati zaradi zdravstvene krize, in negotovosti na splošno. Iz številk je tudi jasno razvidno, da bi bil padec turističnega prometa precej večji, če teh bonov ne bi bilo. Res pa, da niso rešili vseh segmentov turistične ponudbe in vseh destinacij, predvsem ta ukrep ni pomagal večjim mestom, industriji srečanj, incoming potovalnim agencijam, turističnim vodnikom in destinacijam z nadpovprečnim deležem tujih turistov. Največ bonov je bilo sicer unovčenih v obmorskih, gorskih in zdraviliških krajih."

Mestni in kongresni turizem sta torej bila najmanj deležna pomoči z naslova bonov. Tudi zato danes ta segment težje okreva.

"V mestnem turizmu je velik delež poslovnih turistov. Poslovni turizem oziroma industrija srečanj pa je doživela ob zdravstveni krizi popolno transformacijo. Velik delež srečanj se je prelil v digitalno obliko in ta dejavnost se bo morala na novo opredeliti. Kako uspešno ji bo to uspelo, je prezgodaj napovedati, tudi zaradi nove vojne krize. Velika srečanja se načrtujejo nekaj let vnaprej. Danes se nihče več ne upa napovedati, kaj bo čez leto ali dve. Za manjša poslovna srečanja, denimo poslovni sestanki partnerjev, je po novem povsem sprejemljivo, da se zgodijo preko spletnih platform."

Zraven bonov so bili v panogi tudi drugi ukrepi. Ste z njimi zadovoljni, so bili učinkoviti? Kot eden ključnih je bil večkrat izpostavljen ukrep čakanja na delo.

"O tem je bilo že veliko povedanega. Ukrep čakanja na delo je rešil res veliko delovnih mest. Tisto, kar stroka še vedno opaža, pa je, da je pomoč določenim, ki sem jih navedla kot najbolj prizadete, še vedno izostala. Poleg tega turistično gospodarstvo opozarja, da v sosednjih državah določeni ukrepi (nadomestila za delno kritje fiksnih stroškov, skrajšani delovni čas, nadomestilo za čakanje na delo, krizni dodatki, pogojeni s stopnjo prizadetosti) še vedno veljajo, medtem ko jih pri nas ni več. Težave bo potencialna vojna kriza samo še povečala. Največ očitkov je bilo med epidemijo tudi na sprejemanje odločitev čez noč, kar je številne puščale v veliki negotovosti. V turizmu se stvari organizirajo na daljše obdobje in jasna pravila so predpogoj za delovanje."

A kljub ukrepu čakanja na delo številni v panogi opozarjajo na pomanjkanje delovne sile. Kako bodo to sploh lahko reševali?

"Pomanjkanje delovne sile je bila težava že desetletje nazaj, najbolj očitno pa v rekordnih letih med 2017 in 2019. Prav sedaj sodelujem v razpravi, kako pridobiti delovno silo. Tu je potrebnih več ukrepov, od boljšega nagrajevanja zaposlenih, boljših delovnih pogojev, dviga ugleda poklicev, fleksibilnejšega zaposlovanja domačih in tujih delavcev, sistemov usposabljanja za prekvalificiranje delovne sile, prevetritve sistema plač do zmanjšanja prispevkov na raven, ki je primerljiva s sosednjimi državami."

Kader je težko dobiti tudi zaradi neugodnih delovnih pogojev in seveda zaradi slabih plač. Se bo to spremenilo? Vseeno veliko kadrov v turizmu prihaja tudi iz tujine, a tudi ta bazen se prazni. Lahko pričakujemo spremembe?

"Potrebnih bo več ukrepov. Turizem smo ljudje in v turizmu ni dovolj, da so zadovoljni samo turisti in lastniki podjetij, temveč tudi zaposleni. Mladi morajo videti privlačne karierne možnosti v turizmu, perspektivo lastnega razvoja in izpolnjenosti z delom, ki ga opravljajo. Vsekakor je zaposlovanje tuje delovne sile kratkoročna in začasna rešitev. Mi moramo poiskati sistemske rešitve, da bo v slovenskem turizmu zaposlenih več slovenskih delavcev, končno je to tudi zahteva trajnostnega razvoja turizma."

Zagotovo. In le dober kader lahko predstavlja butične petzvezdične destinacije, ki jih želimo imeti. Prav zato strokovnjaki že leta opozarjajo, da bi bila regulacija poklica nujna, saj da bi le tako lahko dobili vrhunski kader. Lastniki gostinskih lokalov in hotelov temu sicer nasprotujejo. Kaj menite vi?

"Kot predavateljica kakovosti v turizmu, kjer poučujem, kako zagotavljati kakovost, bi bila prva, ki bi bila za regulacijo poklicev. Kot pedagoginja in raziskovalka se zavedam vrednosti znanja za dvig dodane vrednosti, ki je v slovenskem turizmu podpovprečna v primerjavi z drugimi dejavnostmi. Prav tako je slaba izobrazbena struktura. A se bojim, da bi takšen ukrep v dani situaciji in času pomenil strel v glavo ohromelemu turističnemu gospodarstvu. Sedaj menim, da je bolj trenutek, da se nagrajuje podjetja, ki zaposlujejo visoko usposobljen kader, in da je ta nagrada stimulativna tako za podjetja (davčne olajšave, spodbude, manjši prispevki) kot zaposlene (večji del fleksibilen del glede na kakovost dela), ki dobro delajo in lahko nudijo bolj kakovostno storitev."

Kaj pa cene turističnih storitev? Precej so se že zvišale, se bodo še?

"Glede na inflacijo in rast cen energentov se bo to zagotovo poznalo. A vedeti moremo, da so se cene že prej zelo povišale na račun turističnih bonov. V nizki sezoni je bilo denimo za noč v štirizvezdičnem hotelu treba odšteti 200 evrov. Pred korono so bile cene za isti termin okoli 100 evrov. To je zagotovo zvišanje na račun turističnih bonov, saj se cena oblikuje glede na povpraševanje. Povpraševanje se je dvignilo, ko je bila prenočitev subvencionirana. Ko tega več ne bo, bo verjetno tudi povpraševanje padlo. Z boni smo bili tudi manj občutljivi na to, kaj smo za to vrednost dobili. V stilu – podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Ko bo to šlo iz našega denarja, bomo zagotovo bolj gledali, kaj za vsak evrov dobimo."

V preteklih tednih je bila tudi precej vroča razprava glede prodaje hotelov podjetja Sava Turizem. Veliko je bilo polemik, ali bo slovenski holding izkoristil predkupno pravico. Zdaj jo tudi je. Je to prava poteza?

"V danem trenutku je bilo premalo informacij in časa. Ta ponudba Madžarov je prišla nepričakovano, zato je smiselno, da si je država vzela čas za premislek, kako čim bolj učinkovito prodati hotele končnim investitorjem."

Kaj je treba glede lastništva teh hotelov narediti zdaj? Kako jih je treba urediti, dokapitalizirati? Kdaj in komu jih je smiselno prodati? Kako bodo ti hoteli v tem času poslovali?

"Zagotovo ne menim, da bi država morala ostati večinski lastnik za vsako ceno, še manj upravljavec hotelov. Tisto, kar je stroka pogrešala ves ta čas, ko se razpravlja o konsolidaciji slovenskih hotelov, je jasen in transparenten načrt, kakšne so namere države. Država lahko ostane preko različnih (para)državnih skladov lastnik nepremičnin. Take prakse poznamo tudi v tujini. Lahko tudi obstoječi lastniki ali pa novi, ki ima jasno vizijo in kapital. Opcij je veliko. Upravljanje naj se prepusti tistim, ki znajo najbolj optimalno upravljati s temi hoteli. Vseeno, ali gre za trenutne upravljavce ali za mednarodne hotelske verige. Menim, da je ogromno znanja tudi v Sloveniji, tudi pri obstoječih upravljavcih. Za luksuzne in ultra luksuzne nastanitve pa bi bilo morda najbolj smotrno pripeljati tuje hotelske verige. Slovenija kot turistična destinacija potrebuje vrh piramide, upravljavce, kot so na primer Four Seasons Hotels and Resorts. Imamo vrhunsko naravo, imamo vrhunska doživetja, sedaj imamo Michelinove zvezdice, potrebujemo še kakšno res luksuzno hotelsko znamko. Ni rešitev zgolj v angažmaju tujih hotelskih verig. Moramo vedeti, da so pristojbine, ki se plačujejo za franšize ali podjetja za upravljanje, povprečno od dvanajst odstotkov letnih prihodkov navzgor. Marsikatera destinacija ali hotel tega ne zmore. Res je, da ne vemo natančno, ker v slovenski prostor še vedno nismo vpeljali sistema USALI, ki omogoča mednarodno primerjavo ključnih kategorij uspešnosti poslovanja. V destinacijah, kjer je praktično samo en velik igralec, je to skoraj nesmiselno. Vsekakor je veliko preveč neznank. Tisto, kar stroka pričakuje od države, je angažirano iskanje najboljših lastnikov in najboljših upravljavcev. Strateški lastniki so tisti, ki imajo kapital za investicije, ki sodelujejo z lokalno skupnostjo, ki zaposlujejo lokalne prebivalce, angažirajo lokalne dobavitelje. Najbolj premijske lokacije morajo postati showroom za najboljše chefe in sommelierje, za najboljše oblikovalce in arhitekte, za najboljšo hrano, kulturne in športne delavce. Seveda za premijske cene. To je zadnja stopnička za Slovenijo na poti razvoja v vrhunsko turistično destinacijo. Samo to nam še manjka."