(INTERVJU) Peter Vilfan o levkemiji, politiki, Dončiću: V politiki so me skušali umazati, a v življenju nisem bil kriminalec

Kot mladenič je postal košarkarski svetovni prvak in se nato v jugoslovanski košarkarski reprezentanci odlično ujel z vzhajajočimi zvezdami, med njimi Draženom Petrovićem. Bil je prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance in le koš oddaljen od olimpijskih iger, ki mu niso bile usojene. Po košarkarski karieri je postal prepoznaven športni komentator, za RTV Slovenija v živo spremljal finale liga NBA, leta 2017 evforično doživljal zmagoslavje Slovenije na evropskem prvenstvu, pred dnevi je za komentiranje olimpijskih kvalifikacij prejel številne pohvale. Kontroverzni Mariborčan Peter Vilfan minule mesece premaguje eno od večjih ovir v svojem življenju, kot zdravljenju celične levkemije pravi sam. "Zmagal bom!" reče večkrat v svojem stilu. Nasmejan je prišel pred hram slovenske košarke, Halo Tivoli, prosil, ali se lahko preselimo v lokal v parku, kjer bosta senca in mir. Po štirih tednih kemoterapij se ne počuti slabo. Pohvali se, da je pridobil nekaj kilogramov, kar za to fazo zdravljenja ni običajno. Kmalu bi spet rad vsak večer prehodil (ali pretekel) 15 kilometrov. Takrat mu možgani najbolj delajo. Tako se mu je pred meseci porodila tudi ideja o politični športni stranki, a je šlo bolj za provokacijo, pravi sedaj, saj se v politiko ne bi več vrnil. "Seveda me kdaj razjezi politika, pa mi žena reče, naj ne gledam več. Lahko bi knjigo napisal o tamkajšnjem dogajanju. S Tadejem Golobom sva eno že izdala, pa je ostalo še 400 strani materiala. Knjižna uspešnica bi bila, če bi tudi o politiki napisali kaj na način, kot jaz znam, a kaj bi se dogajalo potem, je druga zgodba," se nasmeji 64-letni Vilfan, ki komaj čaka olimpijske igre v Tokiu in nastope slovenske košarkarske reprezentance, tokrat bo v vlogi navijača.

​Vse najboljše za 64. rojstni dan. Tokrat praznovanje menda ni bilo običajno.

"Hvala. Da. Letos v Strunjanu organiziramo 28. poletni košarkarski tabor, prvič me na rojstni dan v teh letih ni bilo tam, na Obalo grem le za kak dan, morda prespim in se vrnem. Razlog je seveda moje zdravstveno stanje. Diagnosticirali so mi redko obliko celične levkemije, vse skupaj je prišlo iznenada. Odlično sem se počutil, potem pa je prišel prehlad, nato pregled in ta ugotovitev. Zadeva naj bi bila ozdravljiva. Zaupam medicini in slovenskemu zdravstvu. Sem v fazi intenzivnega zdravljena, tedensko opravljam kemoterapije, verjamem, da bo to dalo rezultate. Ob tem pa je v takih trenutkih pomembna glava in moja glava je čista, bistra in glava je tista, ki usmerja delovanje celotnega telesa. Vem, da bom to oviro premagal in preskočil, kot sem vse, to je le ena dodatna ovira v življenju. Ali bo to v krajšem obdobju ali bo potreben podaljšek, ni pomembno, važna je zmaga na koncu."

Preden smo vas poklicali, nismo vedeli za vašo bolezen. Tudi med zadnjimi košarkarskimi prenosi ni bilo čutiti, da so za vami zahtevni dnevi. Kar nekaj javnih pohval je bilo izrečenih vašemu komentiranju kvalifikacij za olimpijske igre, čustveno ste jih doživljali, se je zdelo.

"Predvideno je bilo, da bom prenose delal neposredno iz Kaunasa, tam bi bil s celotno ekipo, kot je bilo leta 2017 na evropskem prvenstvu, s Sašo Dončićem in Sanjo Modrić. Na žalost moje stanje ni dovoljevalo potovanja, ob logičnem padcu imunskega sistema ob takšni terapiji si bolj izpostavljen okužbam, možnosti infekcij in tako naprej. Prenose sem delal iz studia. Užival sem podobno, kot če bi bil tam. No, malo manj, tam bi bilo seveda boljše. Je pa lahko uživati, delati dober prenos, biti navdušen, srečen, vesel, izkazovati čustva in to prenašati na gledalce, če tvoja reprezentanca tako dobro igra. To je povezano eno z drugim."

Pred tridesetimi leti ste bili prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance. Prav kmalu po nastanku samostojne države ste bili blizu olimpijskim igram, nato pa Slovenija do letos ni imela veliko možnosti za uvrstitev na olimpijado. Ste pred tremi desetletji verjeli, da Sloveniji kdaj lahko uspe?

"Ko smo začeli s svojo državo, so nam rekli, da bo košarka v Sloveniji tako ali tako propadala, pa ne samo košarka, ampak vsi kolektivni športi. Ker da smo premajhni, da nimamo dovolj športnikov ... Na srečo se je obrnilo povsem drugače. Leta 1992 sem kot kapetan igral na tistem kvalifikacijskem turnirju, ko je Jure Zdovc, daleč najboljši igralec odločilne tekme, 33 točk je dosegel, logično vzel tisti zadnji met. Trojka je bila povsem blizu, res je malo manjkalo. Če bi nam takrat uspelo, bi igrali v Barceloni 1992 proti Michaelu Jordanu, dream teamu in vsem ostalim. Na žalost se ni izšlo. Smo pa zdaj toliko bolj veseli, da smo zraven."

Po imenih pa ta reprezentanca morda ni najmočnejša v tej tridesetletni zgodovini.

"Nerad delam primerjave po različnih obdobjih. Vsaka generacija ima odlične igralce, svojo igro, svoj način. Ta reprezentanca je ob tisti leta 2017, ki je postala evropski prvak, med recimo tremi najboljšimi. Imeli smo morda že tudi močnejšo, celo pet igralcev v ligi NBA v nekem obdobju, igralci so bili po Španiji, v Barceloni, Panathinaikos​u, CSKA-ju, pa nam tako visoki rezultati niso uspeli. Ta reprezentanca pa je nekaj neverjetnega. Saj vidite reakcije po vsem svetu, čudijo se, CNN poroča o tem čudežu male Slovenije z dvema milijonoma prebivalcev in okoli 7000 ljudmi, ki se ukvarjajo s košarko, a igramo na olimpijskih igrah. Imamo Luko Dončića, ki je v tem trenutku med tremi najboljšimi na svetu, prej ali slej bo najboljši. Bo tudi ena prvih zvezd teh olimpijskih iger, ker je na njih košarka ena od rdečih niti. Imamo ekipo, ki je znala sprejeti to, da imamo tako posebnega, drugačnega, vrhunskega košarkarja. Ekipa se mu je podredila, kar Sloveniji ni vedno uspevalo, tudi zaradi tega v preteklosti ni bilo takšnih rezultatov, kot bi jih lahko imeli. Pod drugi strani pa je Luka neverjeten človek. On deli. Svoje znanje, izkušnje, igro, zadovoljstvo, veselje, vse prenaša na ekipo. Počne, kar je Goran Dragić na nek način igral leta 2017. Goran je takrat imel ob sebi prihajajočega Luko. Ta pa ima ob sebi ekipo, ki jo sam dela še boljšo. To je njegova veličina."

Ko ste bili v Manili in blesteli v jugoslovanski reprezentanci ter postali svetovni prvak, ste bili v podobnih letih kot sedaj Luka Dončić.

"Bil sem še dve leti mlajši. Ampak to so bili povsem drugačni časi. Veliko sem igral v ZDA, z reprezentanco Jugoslavije smo deset let zapored spomladi in jeseni v ZDA igrali tekme z najboljšimi univerzitetnimi ekipami, v največ 20 dneh smo odigrali deset ali dvanajst tekem. Nasprotniki so bili najboljši košarkarji. Proti Michaelu Jordanu sem igral v Chapel Hillu v Severni Karolini, igral sem proti Charlesu Barkleyju in mnogim kasnejšim zvezdam lige NBA. Takrat je bilo gledanje Američanov na svetovno in evropsko košarko drugačno. Bil sem eden redkih belcev, ki so zabijali, pred 20 tisoč gledalci sem preskočil dva domača košarkarja, zabil nazaj in cela dvorana je vstala in ploskala. Ampak mene niso povabili v NBA, ker je veljalo pravilo, da moraš skozi ves študij, študentsko košarko in njihov način treninga. Pravih možnosti, da bi igrali v NBA, pa bi marsikdo od nas lahko, ni bilo."

Po štiridesetih letih so med petimi najboljšimi košarkarji lige NBA trije Evropejci.

"Prepotentni Američani, ki so se zdaj že malo umirili, dobili tudi po nosu na kakšnem velikem tekmovanju, imajo zdaj v ligi NBA med najboljšimi Evropejce, med tremi v prvi peterki lige sta kar dva z območja nekdanje skupne države. To je povsem drug svet."

Bili ste svetovni prvak in evropski podprvak, na olimpijskih igrah pa niste nastopili.

"Ne, nikoli nisem zaigral na olimpijskih igrah. Leta 1980, ko je bila Jugoslavija zlata na olimpijskih igrah, so me teden dni pred začetkom priprav poklicali v vojsko. Nikoli nisem bil v reprezentanci po ključu, v košarki so nas bolj ali manj izbirali po kvaliteti. Bil sem pripravljen, da se bodo začele priprave, ko domov dobim pošto. Na vojaški odsek sem odšel vprašat, kaj je to, vpisan sem bil na Fakulteto za šport. Pokazali so mi karton, na katerem je pisalo: 'Nemudoma poslati v vojsko. Slovenija ne pride v poštev.' Podpisan je bil neki Milošević iz Maribora, kjer sem bil takrat še prijavljen. V Ljubljano sem takrat prišel iz Splita, prvih nekaj mesecev sem živel v hotelu, in ker še nisem bil preseljen v stanovanje, kjer sem nato živel, nisem spremenil stalnega naslova ter se prijavil na vojaški odsek, kar bi se moral. To je bil bolj izgovor, nekdo mi je to namestil in izgubil sem zlato na olimpijskih igrah. Drugo medaljo pa sem izgubil štiri leta kasneje. Sam sem odšel tik pred odhodom v ZDA. Z Draženom Petrovićem sva igrala fenomenalno na vseh pripravljalnih tekmah in turnejah, posebej v Južni Ameriki. Potem pa se je zgodil zaplet. Dražen Petrović je prestopil v Cibono, tam je bil njegov brat Aco, selektor pa je bil Mirko Novosel. Poklical me je in rekel, da grem na olimpijske igre, da imam dres in mesto, a da igral ne bom. Vprašal sem, kako to, in mi je dejal, da bosta igrala Dražen in Aco ter drugi. Rekel sem, ali naj grem na olimpijske igre in potem ne igram. Potem raje pokličeva novinarje in povem, da sem poškodovan. In sem šel domov. Bedak, po svoje, ko gledam za nazaj. Izpustil sem bronasto medaljo z olimpijskih iger. Ampak tako sem takrat razmišljal in igral. Danes rečem, da je to neumno, a včasih v življenju narediš nekaj po svoje."

V zadnjih tednih je bil znova veliko omenjan Goran Dragić, da naj se ga prepriča o vrnitvi v reprezentanco. Mu bo kdaj žal?

"Ne! Od tistega trenutka, ko se je odločil, da je to reprezentančni konec, sem ga podpiral in razumel, logična mi je njegova poteza. Goran je zelo dolgo igral za reprezentanco. Ko je lahko, je bil zraven. In naredil je to, za kar si nihče ni mislil, da se lahko zgodi. Bil je najboljši igralec evropskega prvenstva. On je Luki Dončiću odprl vrata, ga vzel kot cimra v sobo, veliko mlajšega, mu dovolil, da pri 18 letih igra, kot njemu ustreza. Tvegal je, da Slovenija osvoji medaljo na velikem tekmovanju, da bi celo Luka lahko bil MVP. Podredil se je, nihče pred njim tega ni naredil. S tem pa je potegnil za seboj vso reprezentanco in državo. Skrbel je za vse na igrišču, zunaj igrišča, v slačilnici, hotelu, bil sem zraven. Ko se je odločil, je naredil pravo stvar. Zakaj? Ker Slovenci smo taki. Če bi šel zdaj zraven in bi zaigral, dve tekmi bi bili slabši in kaj bi se zgodilo? Popljuvan bi bil. Ne zasluži si človek česa takega. V športu moraš najti pravi trenutek za slovo. Kar je Goran Dragić naredil za Slovenijo, je neponovljivo."

Novela zakona o izrednem državljanstvu, ki ste jo predlagali v parlamentu, je bila dober primer sodelovanja športa z izvršno vejo oblasti.

"Ko sem bil poslanec v državnem zboru, je na Košarkarski zvezi Slovenije padla ideja, da bi bilo dobro, če bi imeli v reprezentanci enega naturaliziranega košarkarja, ki bi pokril mesto, ki je deficitarno. S to idejo so šli na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter na ministrstvo za notranje zadeve. Uradniki in pravniki so jim dejali, da je preveč ovir. Bil sem zraven na enem od sestankov, dejal sem jim, da obstaja institut poslanskega zakona. Če ga kot poslanec vložim po skrajšanem postopku, ga mi spravimo skozi v najkrajšem možnem času. V enem tednu sem uskladil zadeve z ministrstvi, olimpijskim komitejem in vse ostalo. To je novela zakona o državljanstvu, ki govori o izredni naturalizaciji. Stvar sem razširil, da ne velja samo za šport, ampak tudi za znanost, umetnost, kulturo, zdravstvo, gospodarstvo ... V parlamentu sem dobil razmeroma veliko podporo, kar se redko zgodi, v treh tednih smo ga spravili skozi celotno proceduro, zvečer je bil vpisan v Uradni list RS, zjutraj pa je že imel potni list, ostalo je zgodovina."

​Kaj pričakujete od olimpijskih iger? Po pripravljalnih tekmah sodeč, so ranljivi tudi Američani.

"Mislim, da Američanom ne bo lahko. To ni najboljša ekipa, ki jo lahko sestavijo. Je nekaj zvezdnikov, nekaj igralcev, ki morda niso povsem v ospredju, a so odlični. Za ostale reprezentance ta poraza Američanov na pripravljalnih tekmah morda nista najboljša, saj so verjetno sami ugotovili, da je vrag vzel šalo. Da se v Tokiu ne bodo le sprehodili. No, to so tudi že v preteklosti ugotovili. Reprezentanca ZDA, ki bo šla v Tokio, je premagljiva. Kdo jo bo premagal, težko napovem. Še vedno pa mislim, da mora biti cilj reprezentanc, da se v četrtfinalu izognejo Američanom, če ti to uspe, imaš več možnosti za medalje."

Kam lahko poseže Slovenija?

"Ko imaš Luko Dončića, ko ta svoje razmišljanje prenese na ostale, greš na medaljo. Spomnim se, ko so se začele priprave za evropsko prvenstvo 2017. Mislim, da je bila takrat prva pripravljalna tekma v Rogaški Slatini, obračun smo prenašali, 18-letnega Luko so novinarji vprašali, kaj pričakuje, in je dejal, da naslov evropskih prvakov. Slovenija bo potrebovala malo sreče, odigrati bomo morali kakšno res dobro tekmo pa smo lahko v borbi za medalje. Četrtfinale je ključna tekma vseh velikih tekmovanj."

Je slovenska košarka dovolj izkoristila evropski naslov leta 2017?

"Ne povsem. A odgovor ni tako enostaven. Leto ali dve po evropskem prvenstvu sem bil razočaran, da je bilo to premalo izkoriščeno, da je ves svet spoznal Slovenijo, z reprezentanco pa je dihala vsa država. Po daljšem odboju pa najdeš številne olajševalne okoliščine. Problem je naša majhnost. Ciljna populacija je zelo majhna, izmed otrok, ki se hočejo ukvarjati s športom, ne moreš vseh navdušiti nad košarko, ker smo mi svetovni fenomen, saj imamo odlične športnike v stotih športnih panogah. Potem je prišel še covid-19. Bomo videli, kakšen bo učinek po olimpijskih igrah. V Sloveniji ni lahko biti v športu. Tudi v prvi košarkarski ligi ekipe niso močne, perspektiv ni veliko, trg je omejen."

Vaša generacija športnikov je veljala za bolj zgovorno, danes je takšnih malo. Kje so športniki s smislom za humor, zakaj so vsi politično korektni?

"V športu to res pogrešam. Tudi v tem smislu se mi zdi Luka Dončić drugačen, je zgovoren, zabaven, rad se pojavlja. V športu je prišlo do uniformiranosti. Liga NBA se spreminja, igra se samo napad, ni več trdih obramb. Ko sem prenašal tekme lige NBA v devetdesetih, je bila obramba grozljiva, Jordana so tepli. Ja, ekipa zmaguje, vsi smo enaki, a nobena ekipa, ki je imela 12 istih igralcev, ni osvojila česa velikega. Mislim, da se mlajša generacija spet prebuja, radi nastopajo, govorijo. Ni pomemben le rezultat, ampak tudi način njihovega življenja. Je pa res, da so jih skušali ukalupiti, pri tem jim pomagajo razne agencije. Rečejo jim, naj igrajo, skačejo, dajejo gole in naj bodo pridni, ostalo pa bodo oni uredili. Meni so pogosto rekli, da sem se prezgodaj rodil, ker sem delal cirkus. Šport je tudi zabava in šov."

Omenili ste prenose tekem lige NBA. Pred manj kot 30 leti ste z Miho Žibratom finale lige NBA prenašali v živo iz ZDA.

"Zlati časi. Kaj naj rečem. Zdaj je fino, da imamo tehnologijo, ampak dogaja se, da na velikih tekmovanjih ni več novinarjev, saj v redakcijah rečejo, da lahko vse delamo na daljavo. Zato pa je bila takrat tudi vsebina drugačna. Ko delaš na terenu, lahko gledalcem poveš stvari, ki jih na daleč ne moreš. Tudi jaz se drugače počutim, ko sem na prizorišču, na dan tekme srečam gledalce, zvem kaj od njih in to uporabim. In kot ste omenili prej - vse postaja politično korektno, prav to, da ne poveš vsega, se mi ne zdi korektno. Včasih moraš povedati tudi to, kar ljudem ni všeč. A začelo se je dogajati, da je vse uniformirano, zadržano, da ja ne boš koga užalil, da bi ti kdo zameril. Takšni časi so. Včasih so bile v medijih kolumne in komentarji, ki so 'trgali gate'. Ko si je mene privoščil en Jovan Kosi v Sportskih novostih, upravičeno, mi je dalo misliti. Danes ni tega, da bi kdo koga pošteno okaral. Danes se iščejo izgovori, ne gre se v globino, ne delajo se analize. Tudi jaz sem med komentiranjem postal malo manj oster, se mi zdi."

Morda ste se korektnosti navadili v politiki. Kako gledate na ta čas?

"Začel sem 2011, sedem let sem bil v parlamentu z vmesnim krajšim odmorom. Zadovoljen sem z delom v parlamentu, ki je bilo povezano s športom. Kljub vsemu mi je v tem času uspelo narediti stvari za šport, ki jih pred tem nihče ni uredil. Uredili smo novelo zakona o državljanstvu. Uredili smo dodatek k pokojnini za izjemne dosežke na področju športa, za kar sem dobil številne pohvale športnikov. Sprejeli smo tudi nov zakon o športu, nekih ogromnih sprememb ni prinesel, a denarja za šport je še vedno premalo. Država da za šport 20 milijonov na leto, čeprav je del ministrstva, ki je največji porabnik proračunskih sredstev. Šport dobi od dveh milijard le en odstotek. Pred novim zakonom je bilo prihodkov za šport manj kot en odstotek. Če bi šport dobil deset odstotkov proračuna ministrstva za izobraževanje, šolstvo in šport, bi rešili ves slovenski šport. Sprejeli smo tudi zakon o točenju alkohola na športnih prireditvah. S tem je omogočeno preživetje manjših klubov. Sprejeli smo tudi zakon o navijačih, čeprav sem bil v Stožicah deležen skandiranj. Ko sem bil v parlamentu, se je o športu govorilo. Če bi vsak poslanec delal na področju, na katerem je močan, bi bilo drugače. Bila je zanimiva izkušnja, kot pri ostalih, spomini pa so dobri in slabi."

Pred meseci ste na družbenih omrežjih s sledilci delili idejo o stranki športnikov in naleteli na pozitivne odzive.

"To je bila provokacija, na katero je bilo veliko odgovorov. Klicali so me iz cele Slovenije, da je ideja dobra. Takrat, v času zaprtja, sem to izkoristil kot ventil, čutil sem potrebo. Vsak večer prehodim vsaj 15 kilometrov in takrat mi možgani najbolj delajo, takrat dobim ideje. Ko sem videl vse reakcije, sem ugotovil, da izvedba ni mogoča. Ker je to politika. Slovenska politika se na žalost ne bo spremenila. Ko bi ustanovili športno stranko, bog ve, kaj bi se zgodilo. Zanimalo me je, kaj bodo rekli ljudje in ali bi kdo prevzel vodenje tega. Jaz sem rekel, da sem s politiko končal. Kot pri drugih funkcijah bom tudi tu držal besedo."

Samostojno ministrstvo za šport - da ali ne?

"To sem vseskozi zagovarjal. Šport bi moral dobiti samostojen urad pri predsedniku vlade. To ne pomeni ministrstva in 300 zaposlenih. Urad bi se sam boril za denar v športu, pri ministrstvu za šolstvo pa je šport privesek."

Spremljate aktualno politiko? Se kaj jezite? Nekaj vaših nekdanjih strankarskih kolegov je še vedno v državnem zboru.

"Seveda se razjezim. Ne vem, kaj naj rečem. Spreminjajo se stvari, šport in življenje. Šel sem iz politike, izjav na to temo ne dajem. Spremljam pa, kot vsi ostali. Bil sem zraven, in ko nekaj preberem, vem, kako je in kaj je zadaj. Pogovorim se o tem s svojo ženo, ne dajem pa izjav. Tudi tu na žalost ne povemo več, kar mislimo. V politiki so me skušali umazati, a v življenju nisem bil kriminalec. Kolegom v državnem zboru sem vedno rekel, da nikomur nisem nevaren, da nimam ambicij prevzemati funkcije ali škodovati komu."

Se ne srečate s Francem Juršo? Ali pa morda z Zoranom Jankovićem, ki vas je pripeljal v politiko?

"Ne. Odkar sem šel iz urada predsednika vlade, sem se videl s Karlom Erjavcem, a na nekem dogodku, kjer sva pač bila oba. Sicer pa se ne dobivam z njimi, tudi nič slabega ne bom govoril o nikomer. Z Zoranom Jankovićem sem se pogovarjal pred dvema letoma, rekel sem mu, da sva toliko stara, da nima smisla, da greva vsak po svoji strani ulice in se ne pozdraviva. In sva rekla, da je zdaj v redu. To ni odnos, kot je bil prej, se pa ne kličeva. Prideš v fazo, ko se ti ne da več - ne kregati in biti slabe volje. Nikoli v življenju nisem želel komu škodovati, to ni moj način. Človeka lahko kam pošljem, mu povem iskreno v obraz, a ko svoje povem, greva v življenju naprej. Tudi to v Sloveniji ni sprejemljivo in prav to mi je problematično tudi v športu. Recimo v mlajših kategorijah, ko trenerji kričijo. Razumem, da mora biti kdaj trener oster ali strog, da od njega dobiš največ, a odnos se takrat ne bi smel skrhati in končati. Ko sem bil kot 15-letnik v Srbiji, je tudi mene trener okaral, a po treningu in tekmi me je povabil, da sedem k njemu, da nadaljujemo z normalnim odnosom."