"Diplomacija izziva rakete" je naslov, ki ga je osrednji italijanski dnevnik Corriere della Sera objavil na prvi strani. Obisku treh predsednikov vlad, Slovenije, Poljske in Češke, v Kijevu namenja dnevnik obširno poročilo in dogodek primerja celo z obiskom francoskega predsednika Francoisa Mitterranda v oblegano Sarajevo 28. junija 1992. Francoz je s tem dejansko odprl sarajevsko letališče za civilne polete in torej za humanitarno pomoč.
O obisku trojice v Kijevu ni veliko podatkov, vendar Corriere della Sera objavlja uradno stališče Evropske unije (EU), da trojica nima njenega formalnega mandata, navaja pa tudi izjavo anonimnega predstavnika EU, da je vsaka pobuda za pomiritev Ukrajine dobrodošla. Dnevnik povezuje obisk in izjavo Janeza Janše, da je Ukrajina evropska država in da si zasluži članstvo v EU, z izjavo Volodimirja Zelenskega, da Ukrajina ne bo postala članica zveze Nato. Če strnemo obe izjavi, lahko sklepamo, da se v zakulisju dogovarjajo o tem, da bi Ukrajini zagotovili članstvo v EU, seveda ne takoj, v zameno, da se odpove članstvu v vojaškem zavezništvu in tako razbremeni Nato ter predvsem ZDA neprijetne naloge, da zavrne njeno prošnjo za članstvo.
Kaj pa Moskva? Posredovanje izraelskega premierja Naftalija Bennetta in napoved obiska turškega zunanjega ministra Melvüta Çavuşoğluja v prestolnici Rusije namigujeta na nekakšno delitev nalog. Kajti vsi dosedanji poskusi zahodnih oblastnikov, predvsem Emmanuela Macrona in Olafa Scholza, da bi prepričali Vladimirja Putina, naj s premirjem olajša izhod iz sedanje krize, so bili neučinkoviti. Izrael in Turčija sta glede tega nevtralni, čeprav je Turčija pomembna članica Nata, z eno največjih vojsk v zavezništvu. Še več, Çavuşoğlu naj bi iz Moskve odšel v Kijev. Skratka, nekaj se premika in vse kaže, da je začela diplomacija delovati.
Ne nazadnje velja opozoriti, da je to nekaj običajnega. Spominjam se obiska, ki so ga leta 1991, na dan, ko so letala jugoslovanske armade obstreljevala oddajnik na Nanosu, opravili predsedniki treh italijanskih dežel, Furlanije - Julijske krajine, Veneta in Tridentinskega, v Ljubljani in se v zaklonišču srečali s predsednikom vlade Lojzetom Peterletom. To je bil dan, ko si nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher ni upal v Ljubljano ter sta morala Milan Kučan in Dimitrij Rupel na srečanje z njim z vlakom potovati v Beljak.
Okoliščine so bile drugačne, to je bilo pred tremi desetletji, taktika pa je ista. Takrat je italijansko zunanje ministrstvo, ki ga je vodil Gianni De Michelis, vztrajalo pri celovitosti Jugoslavije, predstavnik ministrstva pa se je kljub temu anonimno udeležil obiska v Ljubljani.
Mimogrede, takrat v Sloveniji nihče ni nergal, da si Italijani z obiskom nabirajo politične točke. In sporočilo Kremlja, da se je predsednik Sveta EU Charles Michel po telefonu pogovarjal s Putinom, potem ko naj bi bila dan prej ista EU neuradno podprla obisk Janše, Mateusza Morawieckega in Petra Fiale v Kijevu, kaže, da obstajajo v diplomaciji ustaljene prakse, o katerih pa javnost ni obveščena. Kajti vsaka stran mora pač ohraniti dostojanstvo in prikazati, da pomembne odločitve sprejema sama. Tako, kot je Zelenski sam napovedal, da se Ukrajina odpoveduje članstvu v Natu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
