Koliko obrazov ima vreme

Najbrž nisem napisal samo enkrat, da ni slabega vremena, razen ko se vreme dobesedno spravi na nas, ko nas ogroža. Vreme ima veliko obrazov. Tako kot pri ljudeh so nam eni bolj, drugi manj všeč. Vsak človek ima le enega, čeprav pravimo, da šele takrat, ko gre zares, pokaže svoj pravi obraz - torej naj bi jih vendarle imeli več? Ko jih enkrat sprejmemo, se nanje navadimo, ne razmišljamo več prav dosti, kakšni so, ampak jih jemljemo kot nekaj danega.

Človeških obrazov se ne naveličamo. Morda se naveličamo določenih oseb, te nam lahko postanejo nadležne, odveč, neprijetne, nemara nas moti njihova prisotnost. Pri vremenu je morda malo drugače. Vreme kot en pojem obraze stalno menjava, je kot nekakšen gledališki igralec na odru. Vedno isti, a z mnogimi obrazi. V eni vlogi nam je bolj všeč, v drugi manj. Eno vlogo odigra bolje, drugo malo manj dobro ali pa celo zanič. Vremenu bi morda lahko očitali nekaj podobnega. Ali je sončno vreme enako sončnemu? Enkrat je sonce na nebu brez konkurenta, drugič ga prekinjajo oblaki, enkrat debelejši, drugič tanki, prosojni, že skoraj nevidni. Kadar dežuje, nimamo vedno enakega mnenja o dežju. Odvisno od naših želja. Lahko si ga prav želimo, če pa nam dež prekriža načrte, nam ni ravno všeč, da dežuje. Ali je potem prav, da si rečemo, danes je pa slabo vreme? Saj je slabo samo za naše načrte, ki jih ne moremo uresničiti zaradi vremena. Pa še to ni nujno res. Tudi če dežuje, lahko naredimo, počnemo marsikaj, seveda pa res ne vsega. Kot tega ne moremo, kadar močneje piha, ali pa, kadar je zelo vroče.

V teh dneh je najbolj aktualna megla, res, kar precej smo je imeli ponekod. Tudi sam sem se je nekoliko naveličal, priznam. A zaradi tega še ne morem reči, da je z njo kaj narobe, da je nekaj slabega. Če je zrak onesnažen, tega ni kriva megla, ampak mi. Megla je le posledica vremenskih razmer. Zrak bi bil onesnažen tudi, če megle ne bi bilo; vreme ne ustvarja onesnaženja, le pogoje, da se onesnaženi zrak lahko "ujame" v neko okolje ali da ga od nekod prinese. Pozimi, ko nam je dan že tako skopo odmerjen, si seveda želimo sonca, svetlobe, in to nam megla res jemlje. A knjigo lahko beremo, ne da bi pogledali skozi okno, ali je megla ali sije sonce. Tudi pogovarjamo se lahko v megli, prav nič nas ne ovira. Če srečamo prijatelja, bo to srečanje enako prisrčno, zanimivo, sploh če greva skupaj na kavo, pa če je megla ali ni. Megla torej ni prav nič kriva, krive so naše projekcije, želje, morda fikcije in tudi nepotrpežljivost. Megla, ubožica, ni prav nič kriva. Res si ne more pomagati, da je tako meglena.