Vsake toliko časa se v Mežiški dolini, v obdobju po poplavah nazadnje tudi v Dravogradu, vname široka debata o strupenih težkih kovinah. Ustaljeno je preplet vznemirjenj ob kakem novem pojavu, ki ga rudarska dediščina ali naravna katastrofa prineseta s seboj, ne nazadnje tudi aktualno industrijsko okolje, četudi v drugačni obliki. Običajno, ko alarmi potihnejo, kot so recimo relativno kmalu tudi ob onesnaženem mulju, ali potem ko je v preteklosti ob nenadnih odkritjih močno onesnažene zemlje (ki sicer tudi niso nova) začasno zavladala panika, ljudje v tej dolini pač živijo svoja ustaljena življenja. Če kaj, so se v zgornji Mežiški dolini naučili živeti s svincem, žal tudi z boleznimi, ki jih je povzročil. Mlajše generacije tako že vedo, da svinec v današnji obliki praviloma ni uničujoč, da pa so območja, ko je treba izpostavljenost tveganjem, ker je pritajeno naložen predvsem v zemlji in zunanjih površinah, zmanjšati. Še posebej otrokom, ko se igrajo na svinčenem produ recimo.
Vseeno pa tudi ni tako samoumevno, da otrok danes v teh krajih ni pretirano izpostavljen svincu. Čeprav se je z leti prav zaradi sistematičnega pristopa k sanaciji okolja delež otrok s prekoračeno vsebnostjo svinca v krvi opazno zmanjševal, je pomembno in veliko vredno, da se redne meritve vsebnosti svinca v krvi ohranjajo. Še več, po poplavah, ki so naplavile onesnaženi mulj z Mežo vsaj do Dravograda in so se odprle tudi stare rane na poprej onesnaženih predelih, je NIJZ Ravne v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi in občinami še razširil del tistih, ki imajo možnost preveriti vsebnosti svinca v krvi otrok. Žal s padcem vznemirjenja pada tudi motivacija za to, da bi se tudi v resnici v večji meri odločili za obisk laboratorija - morebiti jih do konca tedna (tokrat odvzemi krvi triletnikom ravno sovpadajo s tednom otroka) pa vendarle še peljejo na odvzem oziroma se uspejo dogovoriti za nadomestni termin. Ni namreč vsaka normalizacija dobra, kot nikoli nista dobri pasivnost ali apatičnost v nobenem pogledu.
Problem je v kopičenju
Marsikaj se je v poli krizah zgostilo v družbi. Nasploh pada zaupanje v več institucij in bržkone je tudi slabši odziv na pozive NIJZ vsaj deloma rezultat padca zaupanja: v stroko, medije, zdravstvo. K vse več dvomom, naj imajo z vabili na odvzeme krvi za analize vsebnosti svinca zvezo ali ne, so prispevale tudi proticepilske kampanje. Tako se NIJZ pri nadaljevanju programov, kakršen je program odprave posledic svinca, na katerem je bil vselej močan, med drugim prebija tudi skozi očitke o cepljenju, četudi niso izrečeni neposredno. So kot naložen svinec - problem je v kopičenju, ki je kot kakšna kronična izpostavljenost, pa tudi kar žolčna vpetost v razprave, zlasti na družbenih omrežjih, kjer stroka težje pride do besede, ki bi jo upoštevali.
Prvi šibki pristopi v laboratorije pa vseeno še niso zadnji, zato po izhodiščnem zadržku ostaja upanje, da se bo za preverjanje vsebnosti svinca v krvi odločilo več staršev, tudi v Črni in Mežici, kjer je očitno občutljivost manjša. Hkrati je pomembno, da se državno, javno financiranje okoljskega sanacijskega programa čim prej nadaljuje z ustrezno dinamiko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
