Iznajdljivost, hitrost, avtentičnost, občutek za podrobnosti in kontekst. To so lastnosti Večerovega fotoreporterja Igorja Napasta. Zato in tako je nastala tudi njegova fotografija, za katero je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije. Porota je zapisala, da "včasih odlična športna fotografija nastane šele v 'tretjem polčasu'. Na fotografiji vidimo sodnika v nezavidljivem položaju, ko zapušča igrišče ob spremstvu varnostnikov, ki ga varujejo pred jeznimi navijači. Zanj pa je to kljub vsemu le še en dan v službi. Fotografija tako na humoren in slikovit način prikazuje realnost poklica nogometnih sodnikov."

Leitmotiv Napastovega dela je "narediti dobro fotografijo, ne glede na to, koliko si izpostavljen. Dobra fotografija je takšna, ki pove vse, ne potrebuje spremnega besedila in je ne moreš več ponoviti. Da ujameš pravi trenutek, je lahko odločilna desetinka sekunde," pravi dolgoletni večerovec.

V času, ko se svet duši v amaterskih, nekakovostnih posnetkih, slovenske medijske hiše pa v profesionalni razvoj ne vlagajo nič, niti v s(p)odobno osnovno opremo, delavci ustvarjajo profesionalne, izstopajoče izdelke. Medtem ko so nekoč redno spremljali dogodke po svetu v živo, danes gledajo skozi ozko zaslonko. Napast se spominja anekdote na filmskem festivalu v Cannesu izpred več deset let. Ker je bila na svečanem dogodku za fotoreporterje zapovedana črna obleka, nosil pa je temno sivo, so ga varnostniki spodili s fotoobmočja. Hitro, v eni uri, kolikor je ostalo do prihoda zvezd na rdečo preprogo, je moral najti rešitev. Za pomerjanje črne obleke je bilo premalo časa, zato je kupil lestev, jo postavil kar sredi množice gledalcev in z višine v kamero ujel še bolj izjemne podobe, kot bi jih sicer.

Fotografija ga je privlačila že kot kratkohlačnika, rad je bliskal z očetovim fotoaparatom. Pot od fotografskega krožka v osnovni šoli, ko je bila v Večeru objavljena njegova prva fotografija, preko srednješolskega izobraževanja v Ljubljani do zaposlitve pri Večeru je tekla gladko. "Imel sem srečo, da sta bila moja prva mentorja dva velika mojstra fotografije, Danilo Škofič in Dragiša Modrinjak, ki sta me veliko naučila in potegnila v ta svet. Največja šola fotoreporterja je v praksi, na terenu," izpostavlja. Pri delu mu je pomembno tudi sodelovanje med fotoreporterjem in novinarjem ter spoštovanje etičnih načel.

Bolj kot nad zelenim igriščem z žogo, ki ga je prevzel, potem ko je nogomet skozi objektiv dolgo spremljal službeno, je navdušen nad gorami. Veliko hodi v planine. Ko bo upokojen, pa Igor Napast napoveduje: "Se bom zelo verjetno čisto vrgel v planinsko fotografijo."