Na terenu, med ljudmi so najboljše zgodbe, pristne, nezglajene. Vsakodnevno se z njimi soočajo, jih javnosti prenašajo novinarji v lokalnih okoljih. Letos so bili soočeni s prav posebno težko zgodbo, največjo katastrofo v obdobju samostojne Slovenije. S strahovitimi ujmami, poplavami in plazovi nepredstavljivih razsežnosti, ki so povzročile ogromno škodo, prizadele številne ljudi, jim odnesle domove, vse, kar so ustvarili. Kako to prenesti javnosti, da si s poročanjem, informiranjem hiter, a tudi točen, da se približaš človeku, a spet ne vsiljivo, senzacionalistično?

Adrenalin, zavezanost delu, novinarskemu poklicu, predvsem pa dejstvo, da je treba pomagati človeku v nesreči, so gnale člane dopisniške mreže novinarjev Večera. Območja, kjer živijo in kjer je širše tudi njihov delovni teren, so bila letos poleti ravno najbolj prizadeta - na Koroškem ter na Celjskem oziroma v Savinjski dolini. Brez omahovanja so se kolegi vrgli na delo, tudi v nevarnosti, na območjih, kjer se razmere še niso umirile. Vse, da bi prišli do ljudi, do pravih informacij - ter ne nazadnje tudi umirjali vznemirjenje, ko niso bile pretrgane le cestne povezave, ampak tudi komunikacijske.

Dihajo s svojim okoljem

Večerovo uredništvo dopisništev šteje več članov, a v poročanje o teh najhujših ujmah so bili na terenu takrat najbolj vpeti Petra Lesjak Tušek, Tomaž Ranc, Rozmari Petek, Jasmina Detela in Brina Kerič, ob njih pa tudi Večerovi fotoreporterji Sašo Bizjak, Robert Balen in Andrej Petelinšek, ki so se prav tako z novinarji povečini prebijali do ranjenih območij. Ti novinarji so vedeli, kje in kako bodo prišli do tistih, ki so nenadoma izginili z zemljevida. To je bilo mogoče, ker dihajo s svojim okoljem, ljudmi, podjetji, ker poznajo svoj domač teren - in predvsem, ker imajo zaupanje tamkajšnjih ljudi. Ker vedo in razumejo, kaj se je v resnici zgodilo in kaj bo sledilo, ko se bodo reflektorji usmerili drugam. Večerovi novinarji uredniki in dopisniki sicer že dokazujejo, da ne bodo pustili, da se to zgodi, da se pozabi na ljudi, temveč zastavljajo vprašanja, terjajo, da odgovorni resnično nekaj naredijo za ta območja - tudi zdaj, ko je voda odtekla. Primere sumljivih pretakanj pomoči poznamo v Sloveniji že iz prejšnjih naravnih nesreč in anomalije so (že) prisotne tudi tokrat.

"Dogodki, kot so bile letošnje katastrofalne ujme, so najboljši dokaz, zakaj potrebujemo lokalna dopisništva. Zato apeliram na lastnike zasebnih medijev in tudi vodstvo RTV Slovenija, da ne krčijo dopisniških mrež, jih ne zapostavljajo, ampak naj delajo nasprotno, jih krepijo, razvijajo. Takšnega novinarstva se ne da delati iz pisarn, temveč se je treba zapeljati na kraj, vprašati ljudi, fotografirati," je povedal Tomaž Ranc na okrogli mizi v Črni na Koroškem, kjer so na novinarskem festivalu Naprej s kolegi iz drugih medijev delili svoje izkušnje, doživljanja teh izjemnih delovnih okoliščin. Ponazoril je še, da je v 35 dneh, kolikor je intenzivno spremljal (po)poplavno dogajanje, naredil kar 1365 posnetkov, od tega 162 video posnetkov. "Pri tem nisem silil v ljudi, ki so bili čustveno pretreseni, sami so pripovedovali. Moj motiv tudi ni bil, da bi bil prvi, temveč da sem hiter. Družbena omrežja nam omogočajo, da lahko s sliko in nekaj stavki hitro podamo nekaj osnovnih informacij. Kolegi v Večerovem internetnem uredništvu so pomagali, da so objave spravili še na našo spletno stran, potem je sledilo še delo za tiskano izdajo, kar spet terja nekoliko drugačen pristop," je še popisal Ranc. Največkrat je kar s kolesom prekrižaril prizadeta območja v Prevaljah in okolici, iskal signal, da je lahko sproti, potem ko je za silo zmontiral, takoj pošiljal na družbena omrežja. "Noro je bilo, neponovljivo. Najbolj me je pa ganil mail pokojnega kolega Vojislava Bercka, ki je napisal, da sem standarde poročanja postavil nedosegljivo visoko," dodaja Ranc.

V živo je še huje kot na fotografiji

Na območju zasutih in poplavljenih Zgornje in Spodnje Savinjske doline se je skozi zapore do odrezanih območij prebijala Rozmari Petek, ob njej pa tudi fotoreporterji. "Brez njih najbrž ne bi zmogla, ne bi upala voziti do nekaterih predelov. Bili smo si tudi v oporo, z nekom si se lahko pogovoril. Povsod je bila namreč velika drama, nepredstavljivi prizori. Ljudje so tudi potrebovali, da so nekomu povedali, kako jih je denimo odneslo skozi okno, kako se je žena držala za cevi, da je sila vode ni premaknila," pravi Rozmari Petek. Njeno vodilo je bilo obiskati najbolj katastrofalne dele, ki so jih naredile te poplave, pri tem pa dodaja, da slika, fotografija ne more prenesti takšnega vtisa, kakor ga doživiš v živo. Imela je tudi slabo vest, ker je bilo treba "zgolj" poplavljene praktično ignorirati: "Vsaj v naši dolini je bilo žal tako, ker so bile razsežnosti vsega resnično prehude. Grozno je tudi zavedanje, da daleč od oči pomeni tudi daleč od pomoči, kar se je žal marsikje uresničilo." Vsak na svojem koncu, a vendarle s skupnim ciljem, so torej pokazali, kaj pomeni, ko se znotraj medija združijo moči, in kaj predstavlja moč kolektiva ter timsko delo. Večerovi dopisniki niso le preko vseh kanalov in z več zvrstmi hitro, nazorno in profesionalno dogajanje prenesli javnosti. V ospredje je v prvi vrsti prišla človeška plat. Ne le s predstavljanjem usod, pomagali so tudi neposredno pri organizaciji pomoči in nemalokrat posegli tudi po lopati. Ker se ujma ni zgodila nekomu tisoč kilometrov stran, pač pa njihovim rojakom, bralcem, prijateljem, znancem, sosedom, tudi družinskim članom ...

Izredna, nova spoznanja

Petra Lesjak Tušek, urednica regij pri Večeru, je bila do letošnjega septembra skupno dva mandata tudi predsednica Društva novinarjev Slovenije. Ob prejemu nagrade je še dejala: "Osem let sem podeljevala stanovske novinarske nagrade, tokrat jo za naše uredništvo regij sprejemam - vsakič sem bila ponosna, tokrat sem ponosna v obrnjeni vlogi in sem počaščena. V izrednih razmerah običajno sledijo izredna, nova spoznanja, prečistijo pa se tudi stara, že utrjena. Kar šteje v novinarstvu, je delovanje neposredno na terenu, lokalno, ob tem pa tudi ekipno delo. Večer ima odlične posameznike, ki tvorijo odličen kolektiv. Hkrati je vsak od nas kot posameznik v skupnosti na svoj način prispeval, da so bili naši bralci verodostojno obveščeni, nadalje pa tudi za nadgradnje vsebin. Čestitam vsem kolegom, ki v vse težjih razmerah za delo ostajajo dobri novinarji."

Porota za podelitev nagrad čuvaj/watchdog za leto 2023 je v obrazložitvi nagrade za Večerovo uredništvo dopisništev med drugim zapisala: "Ko so matične novinarske hiše ob poplavah kolege poslale 'na teren', so bili dopisniki in dopisnice že tam. Žrtve ujme so jim brez težav in nezaupanja odpirale svoja vrata, vedeli so, kje in kako se bodo prebili do njih. Svojemu poročanju so dodali tudi tisto najdragocenejše - čustva, in jih vtkali v vesti, poročila, javljanja v živo, analize ter poglede in komentarje, na vseh platformah. Ponovno so pokazali, kako dragocena in nepogrešljiva so dopisništva. Delali so svetovno na regionalnem nivoju."