Vesna V. Godina
Za slovenske politike, ki so bili v otroštvu socializirani tako, da jih danes kot odrasle vodi grandiozni self, je v politiki težko delovati na način, da jih njihova osebnostna instanca skupaj s sadomazohističnim nadjazom ne bi vsak dan zmlela. To je zanje strašljiva vsakodnevna kazen, zaradi katere taki ljudje občasno izgubljajo kontrolo in doživljajo napade agresije.
Pogoj, da se človek s tako nesrečnim psihološkim ustrojem — za katerega seveda ni sam kriv, saj ga je proizvedlo socialno in kulturno okolje v otroštvu — izogne tej kazni, je to, da dnevno zadovolji svoj grandiozni self. Dobiti mora nekakšno socialno potrditev svoje lastne veličine, kar posledično pomiri sadomazohistični nadjaz, da ne doživi izpada.
Dovolj hudo že za posameznika
Stvar je dovolj huda že za posameznika. Da o družbi niti ne govorimo. Ker pa zbirokratizirani ustroj sodobnih potrošniških kapitalističnih družb take ljudi socialno nagrajuje — sami namreč za iskanje socialnega aplavza nimajo zadržkov, ne strokovnih ne moralnih —, seveda ni čudno, da je ljudi z grandioznim selfom vedno več. Zlasti v sektorjih, ki omogočajo doseganje socialnega aplavza. Med te sodijo politika, šport, umetnost in znanost.
{embed_info_box}160202{/embed_info_box}
Ja, jasno, da jih osebno poznam. Okoli mene jih kar mrgoli. Že kar nekaj časa. Brez zadržkov delajo vse, da bi sebi in svetu dokazali, da so nekaj več od tistega, kar so. Kar seveda niso. In nikoli ne bodo.
Vsem znani osebek te vrste je Trump. Ki ni kazal nikakršnih zadržkov, da bi dobil socialni aplavz. Tudi takrat, ko je stresal “strokovne” nasvete o tem, kako se boriti zoper kovid. Skozi katere ni demonstriral nič drugega kot svoje popolno neznanje. In to, kako zelo je ujet v svojo osebno patologijo. Tako zelo, da mu je vseeno, da javno demonstrira svoje neznanje in iz sebe dela javni predmet posmeha. To ni pomembno. Le da dobi aplavz.
Christopher Lasch je že leta 1979 napovedal, da bodo taki patološki posamezniki v sodobnih potrošniških družbah najuspešnejši pri realizaciji vertikalne socialne mobilnosti. Danes vidimo, da je bila njegova napoved točna. Patoloških primerov ne uteleša samo Trump. Ampak še marsikdo drug. V vseh že omenjenih družbenih sferah. In seveda tudi drugje.
Titovo področje
Zato je razumljivo, da je posameznikom z grandioznim selfom težko biti politik na področju nekdanje Jugoslavije. Torej na področju, ki je bilo v preteklosti Titovo področje. Pa ne samo zaradi zgoraj opisane dinamike. Ampak tudi zato, ker je težko preseči Tita kot vidnega in vplivnega politika na področju nekdanje Jugoslavije. In državnika v mednarodnem prostoru.
Grandiozni self hoče, da presežeš konkurenco. Neglede na svoje dejanske sposobnosti. In dejansko znanje. To pa posameznike z brez dejanskih sposobnosti in znanja sili v zlorabo moči. Tisti, ki je dovolj močan, si lahko namreč privošči realizacijo svojih grandioznih fantazij, čeprav brez znanja in sposobnosti. Trump je spet značilni primer.
Dva predsednika
V Sloveniji imamo enega predsednika, ki zase govori, da je državnik. In imamo drugega predsednika, ki zase trdi, da je edini zmožen reševati najresnejše probleme slovenske države.
Prvi predsednik — tisti državnik — ni zmožen sproducirati nobenega resnega državniškega delovanja. (Razen srečanj s predsednicami Hrvaške.) Drugi predsednik — tisti edini usposobljeni —, pa državo rešuje tako, da smo po vsakem njegovem končanem mandatu še bolj zadolženi. Kot država. In kot posamezniki.
{embed_info_box}160203{/embed_info_box}
Jasno je, da oba predsednika ne moreta biti zadovoljna s svojim delovanjem. Praktični rezultati namreč ne potrjujejo njune grandiozne samoprecepcije. Zato morata izumljati načine, kako drugim in svojemu sadomazohističnemu nadjazu dokazati, da sta v resnici to, kar sama mislita, da sta. In česar neumni drugi ne vidijo, da sta.
Ideje in posamezniki
Igrati velikega politika na tragičnem grobišču nekdanje Jugoslavije se zato zdi izjemno mamljiva. Tako za državnika, ki ne more voditi česa res pomembnega in vplivnega. Recimo neuvrščenih.
Zato bi bilo zanj zelo priročno, da bi mu svoje državništvo uspelo realizirati vsaj na področju nekdanje Jugoslavije. Recimo tako, da bi mirno razdružil BiH. To bi ga kot državnika dejansko zapisalo v zgodovino. Predstavljajte si zadovoljstvo grandioznega selfa in sadomazohističnega nadjaza ob ideji, da se bodo vse generacije od danes naprej pri zgodovini učile, da sem te meje med državami postavil jaz.
Ali pa zadovoljstvo drugega grandioznega selfa in sadomazohističnega nadjaza ob tem, da sem bil edini sposoben rešiti problem, ki ga prej nihče ni bil sposoben rešiti. Torej urediti razmere v BiH. Eden in drugi grandiozni self cvetita. Sadomazohistični nadjaz pa zadovoljno počiva. In jaz imam danes mir.
Ja, odtisi na nepapirju o BiH kažejo (tudi) na Slovenijo. Žal. Če obstaja skrajno nora in nevarna ideja, potem morajo obstajati tudi posamezniki, ki so jo pripravljeni uresničiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
