Ko so leta 1926 skupino 32 pomembnih ameriških poslovnežev vprašali, kaj meni o krajšem delovnem času, sta zgolj dva odgovorila, da je to smiseln predlog. Preostalih 30 jih je menilo, da bi preveč prostega časa povzročilo zgolj več kriminala in družbenih degeneracij. A Henry Ford je mislil popolnoma drugače. Istega leta je v svojo proizvodnjo uvedel petdnevni delovni teden. Zanj je bil krajši delovnik, ki ga je tedensko znižal z 48 na 40 ur, poslovno dejstvo, za katerim sta spočit delavec in večja produktivnost. Pionir krajšega delovnika, kot so danes vsi tisti, ki uvajajo šesturni delovni dan za isto plačilo.
Koliko pa pravzaprav delamo danes? V EU imajo države uzakonjen 40- ali 35-urni delovnik, Nizozemci in Belgijci 30-urnega. V Sloveniji zakon o delovnih razmerjih sicer tudi omogoča, da se 40-urni delovni teden skrajša na 36 ur. Težava, ki se ob tem pojavi, je, da bi za manjši obseg delovnih ur dobili tudi nižjo plačo. Zato tudi sindikalisti pri nas zagovarjajo skrajševanje delovnika le pod pogojem, da to ne bi pomenilo tudi nižanja plač. Na drugi strani so delodajalci, ki razmišljajo čisto nasprotno. Kako med njimi doseči dogovor, kompromis? Je to sploh možno ali se zdi tako neverjetno, kot je bila nekoč uvedba osemurnega delovnika?
Vsi takšni ukrepi potrebujejo čas in drugačno razmišljanje vseh vpletenih. In še en problem imamo v Sloveniji: opravimo ogromno nadur, tudi ob sobotah in nedeljah. Prav zaradi tega v sindikatih poudarjajo, da bi ob sprejetju krajšega delovnega časa hkrati morali sprejeti še "prepoved" plačevanja nadur in bi moral zaposleni te izkoristiti kot prosti čas. Če je potreba po nadurah stalna in ne zgolj občasna, je to seveda znak, da bi v podjetju moralo biti več zaposlenih, kot jih je. A slovenska praksa zadnjih let kaže, da delodajalci tudi ob upokojitvah delavcev ne zaposlujejo novih, ampak preprosto njihovo delo prerazporedijo in ga dodatno naložijo preostalim zaposlenim. Tudi zaradi tega, ker je delavce v določenih panogah težko dobiti.
Seveda ob tem ne kaže spregledati, da večini delavcev v Evropi še vedno določajo delovne urnike delodajalci. Le šest odstotkov zaposlenih lahko to stori samih, dve tretjini pa jih sploh ne more spreminjati svojega delovnega urnika. Vsak peti zaposleni (20 odstotkov) si lahko prilagodi le začetek in konec svojega dela v okviru gibljivega delovnega časa. Sicer pa je netipičen delovni čas - delo ob sobotah in nedeljah, delovniki, dolgi več kot deset ur, izmensko in nočno delo - značilnost poklicnega življenja znatnega deleža delavcev v EU. Več kot polovica vseh delavcev dela vsaj eno soboto na mesec, tretjina jih ima vsaj enkrat mesečno dolg delovnik, ki traja deset ur ali več. V porastu je tudi nedeljsko in izmensko delo, kar petina zaposlenih pa opravlja še nočno delo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
