Zdaj ni več skrivnost, da bo mogočni in dobro ohranjeni grad Hrastovec nad reko Pesnico pred Lenartom kmalu izpraznjen. Socialnovarstveni zavod (SVZ) Hrastovec je namreč zgradil novo, izjemno domačijsko toplo novo bivalno enoto za 70 varovancev v bližnjem Lenartu. Po njihovi preselitvi konec avgusta letos grad sicer še ne bo povsem prazen, a se bo najbrž kmalu zgodilo tudi to, je prepričan direktor SVZ Hrastovec Aleksander Gungl. Kaj pa potem?
Veličastni objekt, poln zgodovine, srhljivih zgodb o čarovništvu in grajskih ječah ter o trpljenju taboriščnikov leta 1945 v takratnem taborišču Ozne, pričakuje nove, svetlejše in mozaične vsebine dogajanja, prežete z zgodovino gradu in okolice. Prazne grajske stavbe niso mali zalogaj. Solidna iztočnica za začetek iskanja optimalnih rešitev bi lahko bila pobuda skupine študentov z mentorji z ljubljanske Fakultete za arhitekturo v sodelovanju z Inštitutom Univerze v Ljubljani za trajnostno dediščino. V okviru raziskovalne delavnice Revitalab Hrastovec so namreč pripravili in že predstavili tri možnosti revitalizacije gradu. Ob pravem času.
Grad Hrastovec ima bogato zgodovino vse od nastanka. Prvo omembo Hrastovca kot "Gutenhage" najdemo v urbarju štajerskega deželnega kneza iz leta 1265. Iz bogate zgodovine naj omenim čarovniške procese v 17. stoletju, kar bi lahko bil eden od navdihov pri iskanju bodočih vsebin. Enako velja za legendo o nesrečni ljubezni med lepo Agato in hrastovškim grofom Ivanom Friderikom Herbersteinom v povesti Črni križ pri Hrastovcu. Iz snovi pisatelja dr. Ožbolta Ilauniga bi lahko izluščili nekaj podob srednjeveškega lova v mogočnih okoliških gozdovih in prizore lovskih pojedin v grajski viteški dvorani. Tej zgodovinski iztočnici bi dodali ščepec sodobnih kulinarično–vinskih primesi. Glede na razpoložljive grajske prostore bi bilo primerno urediti zanimiv zgodovinski kotiček o ruskih emigrantih in emigrantski gimnaziji po prvi svetovni vojni. Podobno velja za prikaz razmer in usod deportirancev v zbirnem taborišču Ozne v Hrastovcu od maja do septembra 1945. Ne bi smeli pozabiti niti na družino Herberstein, ki je imela grad v lasti z manjšim presledkom od leta 1481 do aprila 1945. Hrastovška viteška dvorana predstavlja enega najlepših kulturnih prostorov za koncerte, literarne večere, glasbena in pogovorna omizja višjega ranga, srečanja z likovnimi umetniki, predstavitve knjig ipd. Grajsko dvorišče in edinstvene baročne stopnice ponujajo enkraten milje za izvedbo porok in poročnega slavja v izvirnem grajskem okolju. Gre za pravi biser, ki se ga da tržiti tudi za različne prospekte in turistična promocijska gradiva. Ne samo za Slovenske gorice.
Dodana vrednost omenjenih bodočih vsebin so čudoviti grajski ribniki. Ob njih so sprehajalne poti, ki v nadaljevanju vodijo celo do bližnjega, nekoč prav tako grajskega jezera Komarnik. Od tam do Črnega lesa s poklonom Agati in Frideriku pri Črnem križu. Črni les sicer ni več "črni", temen, a še vedno ponuja mir in tihoto. In še kaj se bo našlo. V krog ljudi, ki delajo nabor bodočih vsebin, bi kazalo vključiti še koga, zgodovinarje (medieviste), umetnostne zgodovinarje, sociologe, antropologe in kulturne organizatorje – praktike z izkušnjami na tem področju. Poglavitna skrb bo seveda pridobivanje znatnih finančnih sredstev za EU-projekte in tudi od države. Grad bo zagotovo ostal njena last, menjal se bo le upravljalec. Lokalna skupnost pa tako velikega zalogaja ne bo zmogla. Še mnogo večje in ekonomsko močnejše občine bi se temu odrekle. Brez dlake na jeziku – ni zanemarljivo javno–zasebno partnerstvo, ki bi bilo zelo dobrodošlo. Že na začetku snovanja vsebin ni odveč, da v projektni skupini, ki jo je imenovala občina Lenart, razmišljajo o tej možnosti. Nekaj primerov dobre tovrstne prakse poznamo.
Za konec z najboljšim namenom: najslabše bi bilo, če bi o usodi gradu Hrastovec razni modreci, teoretiki, inštituti in vseznalci za visoke honorarje (pre)pisali dolgovezne teoretske študije, ki bodo obležale v predalih. Tega nam v primeru gradu Hrastovec ni treba. Vemo, kaj je objekt bil nekoč, kaj je danes in kaj naj ostane za jutri. Postane naj prizorišče živega dogajanja. Iz osebnih izkušenj vem, kako težko je oživiti obnovljeni zgodovinski objekt, a se ga da, če so v ekipi zbrani pravi ljudje, drznih zamisli in potez. In imajo odgovorno zaledje. Hrastovec potrebuje samo to, zato dajmo priložnost (tudi) takšnim, ki na osnovi praktičnih izkušenj res vedo, kako se tem rečem streže.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
