(PISMO BRALCA) Na izbiro: konec vojne v Ukrajini čim prej ali le konec?

18.12.2024 06:00

Dovolj je en sam napačen korak ali odrin, pa letimo vsi dol.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Urška Mlinarič

Le konec česa? Vsega, mene, tebe, nas, Evrope, morda sveta, civilizacije, človeštva, življenja na tretjem planetu od Sonca. Če bo kak delček vsega tega preživel, v zakloniščih, rovih, kleteh, puščavah, kamor jedrsko uničenje ali sevanje ne bi seglo … se bo pokončal sam ali ga bo pohrustalo podnebje. Kar je homo sapiens izumil, odkril, ustvaril, zapustil naslednikom, bo preprosto izpuhtelo. Sem pretirano črnogled? Defetist? Morda. Toda ko v medijih prebiram o tem, da naj se na vojno pripravimo, ne pa, naj storimo vse, da jo preprečimo, ne vidim, da bi pretiraval.

In zato: ali bo kdo, ki pri nas šteje, ki ima moč, da vojne vetrove utiša, ki je za to poklican, iz Ljubljane ali v Bruslju oziroma New Yorku, dokler je še čas, zakričal: "Vrag, gospe in gospodje, je vzel šalo!"? Zatavali smo bosi in priklenjeni eden na drugega na rob prepada. Dovolj je en sam napačen korak ali odrin, pa letimo vsi dol. In med letom bo brez zveze kazati na krivca.

Z Ukrajino smo šli dlje pri tveganju globalnega, jedrskega spopada med Rusijo in Zahodom, kot smo 1962. leta ob ameriški pomorski blokadi Kube - blokadi, ki je ustavila dostavo sovjetskih jedrskih raket karibskemu otoku oziroma Fidelu Castru - 13 dni trepetali za usodo sveta. Takrat so bile ameriške in sovjetske rakete še v mirovanju in predsednika ZDA in Sovjetske zveze, Kennedy in Hruščov, sta se pravočasno, tik pred trkom ladij, slišala po telefonu in se dogovorila. Danes klicev med Belo hišo in Kremljem ni in rakete več ne mirujejo. Pričele so leteti. Za zdaj le med Rusijo in Ukrajino in le z običajnimi, konvencionalnimi bojnimi glavami, a z dometi, zlasti ruske, ki sežejo veliko dlje, do Londona, Pariza, Madrida … Aviana, Ljubljane, Kopra, Krškega, in ki jih pristojno osebje v hipu lahko opremi tudi z jedrskimi konicami.

Vstopili smo v fazo posrednega spopada med Rusko federacijo in Zahodom na ukrajinskih tleh, ko se je treba vprašati: ali ima tovrstno merjenje moči še kak smisel? Oziroma kam nas vodi? Nam kaj pomaga pripisati vso krivdo Putinu? Ne bi morda preklicali Ukrajini dovoljenja za uporabo zahodnega orožja na ruskem ozemlju? Ali ji ga nehali dostavljati? Jo še raje pozvali k temu, k čemur jo je še spomladi papež Frančišek? Spomnimo se njegovih besed: "Najmočnejši so tisti, ki vidijo situacijo, razmišljajo o ljudeh in imajo pogum, da zavihtijo belo zastavo in se pogajajo."

Vdaja? Predaja? Kapitulacija? Kaj, ko bi ji rekli preprosto "spametovanje"? Ali "rešimo, kar se še rešiti da"? Kje pa. Raje se sprašujemo, ali smo z zaklonišči pripravljeni na vojno, kot da nam je usojena, kot da ji ne moremo ubežati, kot da nismo mi tisti, ki jo kuhamo. Bolno! Kako nizko je padel človeški um!

Sam vidim le tri poti izhoda iz te najhujše in najusodnejše drame po drugi svetovni vojni, zagotovo po končanju hladne.

1. Da Ukrajina sprejme papeževo povabilo in takojšnja pogajanja z Rusijo. Obstane kot neodvisna država, z za 20 odstotkov manjšim ozemljem, s statusom neoborožene nevtralnosti z mednarodnimi (OZN, RF, ZDA, OVSE) varnostnimi jamstvi.

2. Da se z vojaško podporo Zahoda, toda brez sodelovanja vojska, bojuje naprej, a bo imela čez leto dni, ob usihanju te podpore zavoljo verjetnega umika ameriške ter gospodarskih težav EU, še dodatno skrčeno ozemlje in isto dilemo kot danes: privoliti v pogajanja ali ne?

3. Da ji priskoči na pomoč NATO, tudi z vojskami (zamisel, ki se znova obuja v nekaterih prestolnicah), kar bi utegnilo spremeniti razmerje moči na bojiščih. Toda ta scenarij vsebuje nemajhno verjetnost (od 95 do 100 odstotkov!) izbruha globalnega jedrskega spopada.

Bodimo optimisti in sanjajmo še o eni možnosti, in sicer, da se ob dobri posredniški vlogi svoje prve velike zaveznice – Kitajske – Ruska federacija vrne k Carigrajskemu dogovoru iz pomladi 2022.

Kaj, ko bi si prizadevali za to? Še nekaj raketnih izmenjav, pa utegne biti prepozno.

Aurelio Juri, Koper

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta