Pred dnevi me je prijazna sodelavka Razvojne agencije Slovenske gorice v Lenartu Nuša opozorila na neprimeren napis na znaku, ki pred poslovalnico Zavarovalnice Sava v Lenartu opozarja voznike, da so na cesti spet šolarji. Na znaku z nasmejanim otroškim obrazom je pripisano "Heil Hitler". Z lepo pisavo in pravilno z veliko začetnico priimka. Pa nekaj malega brčic in to je vse. "To so se igrali otroci, ki sploh ne vedo, kaj so napisali. Ni vredno pozornosti, to je otroška nagajivost," sta komentirali Lenartčanki. Kot nalašč je pristopila še starejša gospa, si nadela očala in prebrala napis. "Ojej, to pa ni v čast naši mladini. Kaj pa nam je bilo treba spet Hitlerja v Lenartu. Nočem obsojati mladih, ki najbrž res ne vedo, kdo je bil Hitler, a vseeno bi bilo dobro, da bi jih tisti, ki so odgovorni za njihovo vzgojo in izobraževanje, torej starši doma in učitelji v šoli, opozorili na to neprimernost. Danes smo videli zgolj napis imena nacističnega voditelja, jutri bo mogoče Lenart okrasil kljukasti križ in pojutrišnjem značilni 'Juden raus'. Veliko bolje bi bilo, če bi otroci napisali 'Naj živi mir'. Tega zdaj svet potrebuje!" je sklenila gospa. Večina mimoidočih pa napisa sploh ni opazila.
Kot raziskovalec lokalne zgodovine in obdobja nacizma in fašizma ter druge svetovne vojne 1939–1945 si dovolim dodati, da iz malega raste veliko. Žal smo danes priče mnogo hujšim oblikam obujanja tega mračnega obdobja enega najhujših totalitarizmov v zgodovini človeštva. Skoraj prepričan sem, da je šlo v lenarški zgodbi za otroško nagajivost, neznanje, mogoče celo za šalo ali stavo, kdo si upa to napisati. Ugibam pač, ker sem bil tudi sam presenečen nad napisom, za katerega bi res težko trdil, da ga je napisala odrasla oseba. Ali pač, nikoli se ne ve. Če ostajam pri prvotnem mnenju, da je verjetno šlo za otroško igrivost ali norčavost, potem se pisec najbrž res ni zavedal, kaj piše in kaj to ime v zgodovini pooseblja. Adolf Hitler ni bil "Dedek Mraz", tudi ne "Božiček", pač pa voditelj nacistične Nemčije, ki je v drugi svetovni vojni v dobršnem delu okupirane Evrope s svojo rasno politiko in še posebej s holokavstom sejala zlo, strah in grozo. Okupacijski škorenj so med letoma 1941 in 1945 občutili tudi pri Lenartu in v celotnih Slovenskih goricah.
Zato naj bo moje pismo razumljeno zgolj in samo kot najbolj dobronamerno opozorilo mladim, da se takšno pisanje res ne spodobi. Raje pišimo o miru kot pa o ljudeh, ki so med drugo svetovno vojno povzročili veliko gorja in žalosti in ki so krivi (odgovorni) za milijone žrtev. Ves ožji krog Hitlerjevih sodelavcev je bil spoznan tudi za vojne zločince, zato si ne zaslužijo javne pozornosti. Prihodnje leto bo od konca druge svetovne vojne minilo šele 80 let in prav je, da se ljudi, ki so podžigali ogenj svetovnega spopada, na ta način ne omenja. Pač pa, da se vedno znova opozarja na vzroke in posledice totalitarizmov, kakršen je bil nemški nacizem. Po najkrajši definiciji, ki si jo lahko mladi hitro zapomnijo, je nacizem, nacionalsocializem ali nacionalni socializem politični sistem vladanja, ki se je v času hude gospodarske krize in razočaranja zaradi nepravičnega miru po koncu prve svetovne vojne razvil v Nemčiji. Med drugim je gradil na poudarjanju večvrednosti čiste arijske rase nemškega naroda in je zasnoval rasno politiko, katere posledica je bil tudi holokavst kot najhujša oblika kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin doslej. Zločin nad človeštvom brez primere v novejši svetovni zgodovini, sploh pa v 20. stoletju. Nacizem je bil najprej ideologija Nacionalsocialistične delavske stranke Nemčije (NSDAP), po nacističnem prevzemu oblasti leta 1933 pa politični sistem Tretjega rajha, ki je trajal vse do njegove kapitulacije 8. maja 1945.
Kmalu po končani drugi svetovni vojni se je pojavil neonacizem kot gibanje za obnovo nacizma. V Evropi imamo že lep čas številna neonacistična gibanja, ki poskušajo na različne načine oživiti ideologijo nacizma. Politike neonacističnih gibanj se sicer med seboj razlikujejo, a kljub temu so si zelo blizu in se ujemajo pri vprašanjih antisemitizma, rasizma, ksenofobije, militarizma, homofobije in idoliziranja Adolfa Hitlerja. V nasprotju s subkulturnim desničarskim ekstremizmom je za neonaciste značilen močnejši politični aktivizem. Dobršen del neonacistične scene se močno identificira z usmeritvijo političnega vodstva in z rasističnimi čustvi iz obdobja nacizma, v katerem je bila avtoritarna državna ureditev ideal.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
