Ali bo po novem 2. marec državni praznik, dela prost dan? Lahko bi bil, saj to lajnajo vsak dan po TV, tej ali oni. Morda pa le ne, saj ni pomembno, ali so zdravniki preklicali soglasja za nadurno delo. Narobe svet, vlada bi to morala nemudoma sama preklicati. Naj delajo kot vsi normalni ljudje, delovni teden ima 40 ur in zakonsko je določena možnost še osmih ur na teden za vse. K temu naj ministrstvo za zdravstvo nemudoma odredi:
-
Neplačano stavko, ker stavkajo najbolje plačani (niso vštete medicinske sestre, druge službe, tisti v klicnem centru, na intervencijah in podobno, še posebno če prejemajo zajamčen OD).
-
Naj se nemudoma prepove delo zunaj ustanove zaposlitve, opravljati bolje plačano čistilno dejavnost pa ni prepovedano, še bolj rekreativno je kot čakati doma.
-
Naj se opredeli delovni čas, na primer osemurni delovnik, ki vsebuje pravico do 0,5 ure za malico in 0,5 ure za izobraževanje na delovnem mestu ter 1,5 ure za dnevne sestanke, organizacijo dela. V preostalem delovnem času, ki traja 5,5 ure, pa naj že določijo normative, pa bo vse lažje in še tekoče.
-
Beleženje delovnega časa s pomočjo drugih zaposlenih, delo popoldan zunaj ustanove zaposlitve itd. so hujše kršitve delovnega razmerja. V industriji je že tako, nemudoma so tudi sankcije. Da nekdo prejme 24.000 evrov ali 14.000 evrov plačila v enem mesecu, je nerazumljivo, tudi če je imel 176 ur rednega dela in 170 ur pripravljenosti (pa naj povedo, koliko od tega so resnično bili na delu). Pa ne le, da so prejeli tolikšno plačilo, nobenega epiloga ni bilo, kje so bili predstojniki, direktorji. Vsako nadurno delo je treba odobriti, torej je treba nemudoma zamenjati odgovorne, pa bo. Tega čakanja ali pripravljenosti za delo pa sploh ne sme biti, recimo v šolstvu, saj ne moreš verjeti, da so nekateri dobili po nekaj 100.000 evrov letno.
-
Uvesti centralno naročanje materiala in pripomočkov za zdravstvo po vzoru skandinavskih držav, nič več vsaka bolnišnica za sebe, pa bo manj korupcije.
-
Nemudoma spremeniti število dni dopusta in študijskega dopusta za zdravnike, nič več 50-60 dni. Le toliko, kot imajo drugi zaposleni, v industriji je to 30-35 dni kljub vsem strokovnim nazivom, delovni dobi itd. To naj velja za vse javne uslužbence, ne samo v zdravstvu.
-
Nekje sem bral, da študij medicine stane 70-80.000 evrov. V redu, kdor ostane v službi v javnem zdravstvu ali v državi. Če gre kdo v tujino, naj, saj je to njegova pravica, a naj vrne sorazmerni del šolnine. Pa naj se to uvede tudi za druge poklice, brez izjem, saj bodo potem začeli izkoriščati, da ne dobijo službe. Naj se za zdravnike uvede, da jih bo država zaposlila.
-
Ministrica za zdravstvo naj se ne udeleži pogajanj s Fidesom, dokler ne privolijo, da se to rešuje v okviru preostalega javnega sektorja. Kot rečeno, v zdravstvu niso samo zdravniki, so medicinske sestre, pomožno osebje, da ne bi koga izpustil. Nihče naj ne bi dobil manj kot zajamčen OD, brez pomoči države. Tako jaz kot mnogi v tej državi pa menimo, da naj se končno določi ta steber, ki bo imel vsaj startno osnovo za dva razreda višjo kot mnogi drugi v javnih službah. Toda to naj se uredi na skupnih pogajanjih, ne vsak posebej. Ni enako biti v troizmenskem delu, biti pozoren celoten delovni čas, ob vikendih, praznikih. Mnoge službe tega nimajo, zato le izobrazba ne more biti edini kriterij, tudi ne gledanje samo na plačilni razred.
Sam sem v času zdravljena v ustanovah doživel več pozitivnih stvari, odzivov in pozornosti kot negativnih, še posebno sem bil deležen vse pozornosti in odziva osebnega zdravnika. Le da nekateri ne želijo sprejeti, da niso edini v procesu dela in v odnosu do njega, še posebno, da pacienti niso sami sebi namen. Ne bi želel, da na koncu izzveni cinično, če nekomu odrežeš zdrav želodec, le zamisliti se je treba. Res je, napake so možne, potreben pa je korekten odziv do pacienta in tudi do javnosti. Iskrena in pravočasna informacija je več vredna kot vse drugo.
To je le razmišljanje, ki si ga vsakdo več ali manj pridobi v čakalnicah zdravstvenih ustanov ali ob vsakodnevnih poročanjih o zdravstvu, kot da nimamo kaj drugega početi. Nas pa tare.
Branko Halužan, Maribor
