Ob branju časopisov in poslušanju poročil na TV-postajah se mi misli nehote vračajo v leta takoj po osamosvojitvi, ko sem bil delavec PTT-podjetja Maribor, ki ga je vodil spoštovani direktor in tovariš, pokojni Stanislav Brglez. Kot član kolegija sem bil seznanjen s poslovno politiko in vizijo razvoja pošte in telekomunikacij v Sloveniji.
Stanko, kot smo ga klicali sodelavci, je bil oster nasprotnik delitve PTT-podjetja na Pošto in Telekom. Kot diplomirani ekonomist je z argumenti dokazoval, da je za Slovenijo takšna delitev nepotrebna. To je podprl z izjavo, da če je to potrebno Sloveniji, potem mora imeti tudi Dunaj, ki ima dva milijona prebivalcev, dve samostojni podjetji. Na vprašanja o konkurenčnosti je prav tako imel realen odgovor, da se cene lahko preverjajo v državah Evrope, ki imajo približno enak standard, kot ga ima Slovenija, in bo konkurenčnost operaterja zagotovljena.
Za boljše razumevanje naj opišem organizacijo PTT-prometa v Sloveniji. V Ljubljani je bilo združeno PTT-podjetje, ki je skrbelo za strateški razvoj celotne Slovenije. Po posameznih regijah so bila PTT-podjetja, ki so reševala lokalno problematiko. Te enote je vodil direktor, ki je imel dva pomočnika, eden je pokrival poštno problematiko, drugi pa telekomunikacije. To pa še ni vse. Imeli smo skupne službe, ki so pokrivale obe področji, od vzdrževanja, obračuna storitev do pravnega zastopanja in drugega. Največji pomen pa so imeli skupni prostori. V večjih krajih so bili skupni objekti. Na ulični strani je bil poštni lokal, na dvoriščni strani so bili prostori za telefonsko centralo, ki je napajala širši okoliš.
Seveda ti argumenti za takratno politiko niso bili sprejemljivi, ker so v novi organiziranosti videli zanimiv prostor, kamor bodo plasirali svoje zaslužne člane, da bodo kot predsedniki uprav dobili odškodnino za svojo lojalnost stranki.
Sedaj pa gremo h konkurenčnosti, ki naj bi koristila nam, uporabnikom TK-storitev. A1 toži Telekom za 33,7 milijona evrov, ker ima ta po njegovem prevelik delež na tem področju. Pred prihodom na naše območje so lahko opravili analizo stanja in se primerno odločili. Tožba kaže, da niso prišli v smislu konkurence, ki bi naročnikom znižala stroške storitev, ampak želijo skozi zadnja vrata samo pokasirati denar, ki ga s svojimi storitvami niso mogli. Če A1 dobi tožbo, bomo milijone zbrali Slovenci, naročniki Telekoma, preko naročnin in plačanih storitev. Čudovito!
Drug primer je akcija za varstvo potrošnikov, ki od vseh operaterjev zahteva vrnitev dela sredstev, ki so jih pridobili z določenimi neposlovnimi odločitvami. To kaže, kako se izvaja konkurenčnost v korist državljanov Slovenije. Vsem operaterjem je cilj čim večji dobiček, ne pa korektnost poslovanja in skrb za dobrobit naročnikov. Prišli smo tako daleč, da bi morali naročniki vstopati v poslovalnice operaterjev z odvetniki, ki bi prebrali drobni tekst v pogodbah in svetovali, kaj je korektno in kaj se v času trajanja pogodbe lahko spremeni.
Glede na digitalizacijo družbe bi bilo nujno, da Evropa normira ceno osnovnih TK-storitev, saj danes, če nisi naročnik TK-storitev, težko opraviš nekatere obveznosti, ker je vse digitalizirano. Delavcem z minimalno plačo stroški TK-storitev siromašijo kvaliteto življenja, saj so izdatki za TK-storitve višji kot račun za elektriko, kar je glede na širitev digitalizacije v vsakdanjem življenju utemeljeno in potrebno. Naj EU dokaže, da je socialna in demokratična družba, ki dela v korist ljudi, ne pa kapitala.
Ivan Ajtnik, veteran vojne za Slovenijo, Maribor
