Lenarški notar Franjo Štupica je Maistra na oddih na Zavrh povabil po generalovi prisilni upokojitvi leta 1923. V spominu domačinov in okoličanov je v Štupičevi vili Maister pesnil. Tukaj je napisal nekaj svojih najlepših pesmi, na primer Završki fantje, Škorci, Cvete dekletu rožmarin, Oj Slovenske ve gorice lepe … Še rajši se je sicer, precej zagrenjen zaradi prezgodnje in nenadne upokojitve, družil in veliko pogovarjal z gostiteljem, obiskoval njegove vinograde in se srečeval z domačini. Na oddih v Štupičevo vilo na Zavrhu je general prvič prišel leta 1924, torej pred okroglimi sto leti. Drugič si je na Zavrhu nabiral moči in občudoval lepote Slovenskih goric leta 1925 in tretjič leta 1929. Obisk Zavrha je načrtoval tudi leta 1934, ko je bil že močno bolehen na Uncu. Želel si je priti na trgatev, saj se je obetala dobra vinska letina. Žal je 26. julija 1934 umrl in se mu ta želja ni več izpolnila.
Družini Štupica iz Lenarta in Maister iz Maribora sta tudi po generalovi smrti ohranili stike in prijateljstvo. Stike je prekinila druga svetovna vojna, po njej pa so nekateri domačini iz Zavrha in Voličine spet navezali stike z Maistrovim sinom Borutom, ki jim je tudi naredil načrt za gradnjo prvega lesenega stolpa leta 1963. Ob odprtju se je na Zavrhu zbralo več tisoč ljudi na veliki veselici z Veselimi planšarji. Kronisti so zapisali, da toliko ljudi na Zavrhu ni bilo še nikoli. S tem dogodkom se je Zavrh čisto spontano uvrstil med kraje Maistrovega spominjanja. Stolp so namreč poimenovali po generalu in ob njem odkrili še spominsko ploščo. Lokalna politika završkim pobudam o spominjanju na generala Maistra ni nikoli nasprotovala. Tudi leta 1961 ne, ko so po njem poimenovali Turistično društvo, ki ga je kot prvi predsednik vodil Janez Karo.
V mnogih polemikah po slovenski osamosvojitvi, češ da se o Maistru po letu 1945 ni smelo govoriti in se ga spominjati, je bila povsem spregledana vloga Zavrha in tukajšnjih preprostih ljudi. O Maistru so na glas govorili po njegovi smrti leta 1934 in tudi po vojni leta 1945, saj so posamezniki z družino Maister v Mariboru ohranili stike. Sin Borut je večkrat prišel na Zavrh in brez zadržka sodeloval s turističnim društvom. Vsi administrativni postopki leta 1961 in 1963 so bili zelo kratki in v korist takrat spontanim z začetkom spominjanja na Maistra in na njegove borce za severno mejo. Maister in njegovi borci ter sodelavci v teh krajih niso bili nikoli ne pozabljeni in ne zamolčani, nobeden od pobudnikov spominjanja pa ni čutil nikakršnih političnih posledic.
Pred točno štiridesetimi leti se je na Zavrhu porodila še ideja o ureditvi Maistrove spominske sobe v po vojni nacionalizirani Štupičevi vili. Njen nosilec je bil takratni predsednik SZDL Franček Grajfoner, ki je dobil vsestranskega podpornika v Alešu Arihu iz Turistične agencije Klopotec v Lenartu. Pridružili so se jima še nekateri nosilci javnih in političnih funkcij v občini Lenart in akcija je stekla. Leta 1986 je bila Maistrova spominska soba v Štupičevi vili slovesno odprta in začelo se je novo poglavje organiziranega spominjanja na Maistra, njegove borce in slovenskogoriške podpornike. Po denacionalizaciji vile v začetku 90. let minulega stoletja je bila soba prenesena v Vojašnico generala Maistra v Mariboru. Tam je tudi ostala. Z novo vsebino je bila postavljena leta 1999 po obnovi Doma kulture na Zavrhu. Duša završkega spominskega gibanja je bil od vsega začetka Aleš Arih s krogom zvestih sodelavcev. Gibanje je pognalo trdne in globoke korenine z močnim domoljubnim nabojem. Krona vsega so bili odkup Štupičeve vile, njena celovita obnova leta 2018 in postavitev stalne zbirke Maister po Maistru – Obrazi Zavrha. Občina Lenart se je s tem najlepše oddolžila spominu na narodno osvoboditev slovenske Štajerske (s Slovenskimi goricami vred) in Maribora ob stoti obletnici teh dogodkov leta 2018. Zato ne preseneča, da ljudje pogosto rečejo: "Maister je na Zavrhu ostal doma."
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
