Povod za ta prispevek je dala knjiga Druge izgube kanadskega pisatelja Jamesa Bacqua. Avtor omenja, da je ta del zgodovine zamolčan že 40 let. Prvi važen podatek je pisatelj dobil pri polkovniku Philipu S. Laubenu, ki je bil prejemnik zaupnih dokumentov (SHAEF), odgovoren za transporte in vračanje ujetnikov. Povedal je, da "druge izgube" pomenijo "mrtvi ali pobegli", s tem da je bilo pobeglih manj kot deset odstotkov.
Veliko dokumentov je bilo v petdesetih letih uničenih. Že pred koncem vojne je umrlo več kot milijon ljudi. Imeli so dovolj vsega, na podlagi Ženevske konvencije za ohranitev jetnikov pri življenju. Humanitarnim organizacijam je ameriška vojska preprečila vsakršno pomoč. V arhivih v Londonu in Ottawi ni ničesar o usodi nemških ujetnikov. Rdeči križ v Ženevi ni dovolil pregleda dokumentov.
Lakota je kosila tudi na vzhodu. Od 90 tisoč ujetnikov pri Stalingradu jih je približno polovica umrla zaradi lakote. Hude razmere so bile tudi v sovjetskih taboriščih, ki jih je bilo šest tisoč. Grozno stanje je opisoval Solženicin v knjigi Arhipel Gulag 1918-1956 iz leta 1976.
Grozodejstva v ameriških taboriščih so se godila od leta 1944 do 1946. Polkovnik dr. Ernest Fischer iz Virginije je zapisal, da je general Eisenhower povzročil grozote v taboriščih. Njegova politika je bila, da jetniki ne dobijo hrane (stran 33).
V Heilbronnu so umrle jetnike pokopavali z buldožerjem v dolg jarek. V Remagenu (str. 65) so Američani neke noči zagrebli žive nemške ujetnike v nekdanje strelske jarke.
Dwight Eisenhower je maja 1945 ukazal zmanjšanje obrokov hrane, kar je izvajal general Hughes. Vsak Nemec, ki bi skušal nahraniti ujetnike, mora biti ustreljen. Vstop Rdečega križa prepovedan.
Znotraj ograj pod milim nebom ujetniki niso smeli graditi zaklonišč. Ležišča so si izgrebli z rokami. Niso si smeli zakuriti. Trava in listje edina hrana. Za vlago so lizali zemljo (200 m vstran pa je tekla reka Ren). Za WC primitivni hlodi. Zelo slabi so padali v iztrebke in tam utonili.
Nadškof iz Kölna je pisal papežu Piju XII., a ta je ostal gluh. Izpustitev ujetnikov je z ukazom zaviral Eisenhower (str. 120). Za ameriškega generala Pattona je bil lov na ujetnike šport. Hvalil se je s tistimi milijoni, ki jih je zajel med vojno, in molčal o milijonih, ki jih je zajel po zmagi zaveznikov.
Četrtega avgusta 1945 je bila v ameriških taboriščih še polovica nemških ujetnikov. Ta dan je bil izdan Eisenhowerjev ukaz o obsodbi zapornikov na najslabše razmere (str. 134). Ogromne zaloge neuporabljene hrane so propadale. Zdravniki so si izmišljali bolezni, nikoli pa niso omenili lakote kot edinega vzroka smrti. Številke so omenjale samo skupinske grobove.
Marca 1945 so na postaji pri Remagenu pustili dvanajst zaklenjenih vagonov, polnih ujetnikov. Slišali so krike, ki so po treh dneh utihnili. Nobena resnica o ujetnikih ne sme v javnost.
Eisenhower je zavračal vse druge pomoči. Vojska ni smela prodajati Nemcem niti avtomobilskih gum, ki bi lahko služile za prevoz hrane. Ameriška vojska je naganjala v taborišča tudi civiliste, ženske in otroke. 17. novembra 1945 je bilo na zalogi 13 milijonov paketov hrane.
Leta 1950 so še vedno pogrešali 1,4 mio. ljudi. Za vse so okrivili Sovjetsko zvezo. Leta 1947 še ni prišlo domov 2,7 mio. ujetnikov. V Nemčiji je začel veljati ukaz, da morajo vsi brati uradne objave in v njih verjeti. Ruse so uspešno obtoževali in ustvarjali protirusko obsedenost. Američani doma niso verjeli nobeni slabi novici. To obtoževanje Sovjetov pa ni čisto nič pomagalo nemškim družinam, ki so hotele izvedeti, kaj se je zgodilo z njihovimi najbližjimi.
Priča stražar Martin Brech je doma vse to skušal opisati, ampak mu tega nihče ni verjel, čeprav je bil profesor v šoli v New Yorku. Pisal je tudi v New York Post. Sledili so grozilni klici, poškodovali so mu avto.
Pri premestitvah jetnikov pod oznako "druge izgube" naj bi bilo 87 odstotkov premeščenih že mrtvih. Nihče se ni nikoli pogovarjal ali s poveljniki ali s tistimi, ki so tam trpeli. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja so se pojavili iskalci množičnih grobišč. V okolici Rheinberga so odkrili okostja brez ostankov krst in nagrobnikov.
Pri nas se izredno močno naslanjamo na konec vojne 9. 5. 1945. Zmagovalci so skrivali svoje zločine tako pri nas kot v srcu krščanske Evrope. Hude jame niso samo pri nas. Je pa najbolj važno, kdo je napravil zločine. Če bi pri nas Hude jame naredile krščanske vojske, še danes ne bi odkrili nobene. Enako velja za dostojne pokope. Nisem še slišal ali bral, ali imajo v Nemčiji žalne maše za mrtve ujetnike v množičnih grobiščih.
Na lastna ušesa sem slišal ugledno slovensko političarko, ki je rekla po TV, da je Tito zločinec. Korektno bi bilo - Tito in Eisenhower sta zločinca! (Poleg mnogih drugih na obeh straneh.) Nazadnje bo res, kar pravi filozof Slavoj Žižek: "Čas je naša nevednost!"
Alojz Filipič, Gornja Radgona
