Zavod Franko in oba programa, ki ju zavod izvaja, smo skupaj ustvarili na podlagi nove naloge centrov za socialno delo, koordinirane obravnave v skupnosti, ki smo jo na podlagi Zakona o duševnem zdravju začeli izvajati konec leta 2009. S tem je država dala podlago za oskrbo ljudi z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju v skupnosti (s pripravo načrta, koordinacijo izvajanja storitev in multidisciplinarnim timskim delom), slabost pa je bila in je še vedno, da v skupnosti ni bilo izvajalcev in storitev, ki bi cilje uporabnikov uresničevali.
K vzpostavitvi delovanja obeh programov sta prispevali socialna akcija IZ-HOD leta 2010, ko so udeleženci s pohodom po vsej Sloveniji v posebnih zavodih, domovih, psihiatričnih bolnišnicah opozarjali na problem institucionaliziranosti, in raziskava hitre ocene potreb in storitev, ki sem jo z ekipo izvajala v mariborski regiji.
Po IZ-HODU je nekaj uporabnikov ostalo v skupnosti, tudi uporabnik iz Maribora. Izvajalka obeh programov je bila Agencija IN v Ljubljani. Z občinami smo začeli urejati individualno financiranje v skupnosti na podlagi osebnih načrtov namesto plačila institucionalnega varstva.
V okviru Agencije IN je za mariborsko regijo prva začela delati Iva Anžlovar, zatem še Maja Podbrežnik, kmalu se je pridružila tudi Jana Bedrač. Začeli smo s prvimi preselitvami ljudi, predvsem iz SVZ Hrastovec, v skupnost in preprečili nove sprejeme v zavode. Število uporabnikov je hitro naraščalo. Ko so v letu 2014 Agencijo IN zaprli, smo vse vedele, da moramo ohraniti dobro vpeljano delo z uporabniki z ustanovitvijo novega zavoda s sedežem v Mariboru.
Nastanek Zavoda Franko je po petnajstih letih izvajanja Zakona o duševnem zdravju in koordinirane obravnave v skupnosti edina zgodba v Sloveniji, v kateri smo vzpostavili neodvisno službo v skupnosti. S tem poslanstvo in delo centrov za socialno delo preoblikuje v sodobno službo v skupnosti, ki z osebnim načrtom izvajanje poveže različne izvajalce, strokovnjake, prostovoljce, družinske člane in ljudi iz skupnosti.
Pomemben prispevek moram nameniti uporabnikom, ki so bili z uvedbo novega zakona pionirji preselitve v skupnost in dosege končnega cilja, to je samostojno stanovanje in osebna podpora. Bili so pogumni in odločni, delali smo napredne in kreativne osebne načrte.
Njim, pa tudi številnim sodelavcem v službah, ki smo skupaj zagrabili za delo, posvečam pravico do resničnih navedb v javnosti z željo, da bodo morda v pomoč tudi drugim izvajalcem procesov dezinstitucionalizacije in tudi dolgotrajne oskrbe.
Simona Ratajc, univ. dipl. soc. del., Maribor
