Vsebino omogoča Care4Climate
Podnebje Zemlje se je skozi zgodovino spreminjalo. Samo v zadnjih 650.000 letih je bilo sedem ciklov ledeniškega napredovanja in umika, nenadni konec zadnje ledene dobe pred približno 11.700 leti pa je pomenil začetek moderne podnebne dobe – in človeške civilizacije. Znanstveniki večino podnebnih sprememb pripisujejo zelo majhnim spremembam v orbiti Zemlje, ki spreminjajo količino sončne energije, ki jo prejema naš planet.
Trenutni trend globalnega segrevanja je še posebej pomemben, saj je večinoma (več kot 95-odstotna verjetnost) rezultat človekove dejavnosti od sredine 20. stoletja naprej. Segrevanje planeta napreduje s hitrostjo, kakršne v prejšnjih desetletjih, stoletjih in celo tisočletjih ni bilo.
Sateliti, ki krožijo okoli zemlje, in tehnološki napredek so znanstvenikom omogočili, da danes vidijo širšo sliko, saj lahko zbirajo številne različne informacije in podatke o našem planetu ter njegovem podnebju. Ta zbirka podatkov, zbranih v zadnjih desetletjih, razkriva signale spreminjajočega se podnebja.
Narava ogljikovega dioksida in drugih plinov, ki premorejo toploto, je bila dokazana sredi 19. stoletja. Njihova sposobnost vplivanja na prenos infrardeče energije skozi ozračje je znanstvena podlaga številnih instrumentov. Nobenega dvoma ni, da prav povečana raven toplogrednih plinov povzroča segrevanje Zemlje.
Ledena jedra iz Grenlandije, Antarktike in tropskih gorskih ledenikov kažejo, da se podnebje Zemlje odziva na spremembe v ravni toplogrednih plinov. Starodavne dokaze najdemo tudi v drevesnih obročih, oceanskih usedlinah, koralnih grebenih in plasteh sedimentnih kamnin. Ti starodavni ali paleoklimatski dokazi kažejo, da se trenutno segrevanje dogaja približno desetkrat hitreje kot je znašala povprečna stopnja segrevanja v ledeni dobi. Količine ogljikovega dioksida zaradi človekove dejavnosti naraščajo več kot 250-krat hitreje kot po naravni poti.
Rast povprečne temperature planeta
Povprečna površinska temperatura našega planeta se je od konca 19. stoletja povišala za približno 1,18 stopinje Celzija, kar je predvsem posledica povečanih emisij ogljikovega dioksida v ozračju in drugih človekovih dejavnosti. Večina segrevanja se je zgodila v zadnjih 40 letih, pri čemer je bilo zadnjih sedem let najtoplejših. Najtoplejši leti v dosedanji zgodovini sta leto 2020 in 2016.
Znanstveniki trend globalnega segrevanja, ki ga opažamo od sredine 20. stoletja, pripisujejo človeški širitvi učinka tople grede. S tem pojmom je označeno segrevanje, ki nastane, ko ozračje ujame toploto, ki iz Zemlje seva proti vesolju. Nekateri plini v ozračju namreč preprečujejo uhajanje toplote. Dolgotrajni plini, ki v ozračju ostanejo poltrajno in se fizično ali kemično ne odzivajo na spremembe temperature, povzročajo neželene podnebne spremembe. Med njimi je najbolj nehvaležen CO2, ki je sicer zelo pomemben sestavni del ozračja. Ogljikov dioksid se sprošča z naravnimi procesi, kot so dihanje in izbruhi vulkanov, ter s človekovimi dejavnostmi, kot so krčenje gozdov, spremembe rabe zemljišč in izgorevanje fosilnih goriv. Ljudje smo od začetka industrijske revolucije povečali koncentracijo CO2 v atmosferi za 47 odstotkov.
Toplejše razmere bodo verjetno povzročile večje izhlapevanje vodnih virov (in posledično tudi več padavin), vendar bodo razlike med posameznimi deli sveta še večje - nekateri bodo postali bolj mokri, druge pa (še) bolj suhi. Močnejši učinek tople grede bo ogrel oceane in delno stopil ledenike in ledene plošče ter povečal gladino morja, kar bo pomenilo velike težave za obmorske kraje. Oceani so namreč tisti del planeta, ki trenutno absorbira največ povečane toplote (kar 90 %), od leta 1969 pa se je povprečna temperatura oceanov dvignila za 0,33 stopinje Celzija.
Oceani so vse bolj kisli
V javnosti le redko slišimo o drugi problematiki, povezani s podnebnimi spremembami in globalnim segrevanjem. Od začetka industrijske revolucije se je kislost površinskih oceanov povečala za približno 30 odstotkov. To povečanje je posledica človeške aktivnosti. Ker v ozračje oddamo več ogljikovega dioksida, ga več absorbirajo oceani. Znanstveniki ocenjujejo, da so oceani v zadnjih desetletjih absorbirali med 20 in 30 % vseh antropogenih emisij ogljikovega dioksida (7,2 do 10,8 milijarde ton na leto), kar ima škodljive posledice tudi za morsko floro in favno, torej rastline in živali, ki so del naše prehrambne verige.
Taljenje ledu in izginjanje ledenikov
Segrevanje planeta ne prizanaša hladnim območjem. Masa ledenih plošč Grenlandije in Antarktike se je močno zmanjšala.
Podatki satelitov ameriške vesoljske agencije NASA kažejo, da je Grenlandija med letoma 1993 in 2019 izgubila povprečno 279 milijard ton ledu na leto, medtem ko je Antarktika izgubila približno 148 milijard ton ledu letno. Izginjajo (oziroma se hitro krčijo) tudi ledeniki po svetu – tudi v Alpah, Himalaji, Andih, Skalnatem gorovju, Afriki in na Aljaski. Arktični morski led je 21. marca verjetno dosegel največji obseg v tem letu, in sicer 5,7 milijona kvadratnih kilometrov, kar je toliko kot leta 2007 in sedmi najnižji rezultat v 43-letnem merjenju. Satelitska opazovanja kažejo, da se je količina spomladanske snežne odeje na severni polobli v zadnjih petih desetletjih zmanjšala, sneg pa se topi prej kot običajno.
Vse našteto naš planet sili iz naravnega ravnovesja. Ta se zgolj »brani« z vedno bolj ekstremnimi naravnimi pojavi.
MALO DEJANJE
Pogovor o podnebnih spremembah
Z družino in prijatelji se pogovarjam o podnebnih spremembah in o dejanjih, ki jih za planet lahko naredimo sami. Bolj bomo vsi ozaveščeni, kje so izzivi in rešitve, hitreje bomo spremenili navade in dosegli znižanje ogljičnega odtisa Slovenije.
Preberite nov Fokus v celoti
