(POGLED) Stara prerokba indijanskega poglavarja, ki postaja realnost

Visoke podražitve goriva so napoved, da se bo življenje za ljudi dražilo še bolj kot do zdaj. Vlada sicer obljublja pomoč iz blagovnih rezerv, a ta pomoč ima omejen rok. To še posebej velja za države, ki so v celoti odvisne od uvoza nafte in naftnih derivatov. Slovenija je med temi državami. Na pomoč EU se nikakor ni mogoče zanašati.

Sama EU je odvisna od uvoza, a večja ko je kriza, manjša je solidarnost med državami. In vsaka nova kriza je hujša, bolj spodkoplje realno gospodarstvo. Enako kot za nafto velja za zemeljski plin, ki ni samo pomemben energent za ogrevanje, ampak je tudi ena od pomembnih surovin za industrijo. Po odločitvi EU o izstopu iz premoga in Nemčije o zaprtju jedrskih elektrarn Evropa vse več električne energije pridobi iz zemeljskega plina. Če pride do mrka, se ustavi vse, kar v Sloveniji zelo dobro vedo tisti, ki živijo na območjih, kjer so pred nekaj leti zaradi žleda nekaj dni ostali brez električne energije in s tem odrezani od sveta.

Pri plinu je treba še upoštevati, da plinovodov in terminalov, s katerimi bi Evropa nadomestila ruski plin, ni mogoče dograditi v nekaj tednih ali mesecih. Gradnja traja leta. Da se na ZDA kot nadomestnega dobavitelja ne gre preveč zanašati, je v Bruslju že leta 2012 med drugo ukrajinsko krizo, ko je pritok ruskega plina prek Ukrajine usahnil, zelo jasno povedal tedanji ameriški predsednik Barack Obama. Plin, ki ga pridobijo v ZDA, po njegovih besedah prodajajo zasebna podjetja, ne država, in ta podjetja ga prodajo tistemu, ki največ plača. V tistih državah v EU, ki plin iz ZDA že kupujejo, pa vedo povedati, da je ta vse prej kot poceni.

Ob podražitvah energentov se bodo ljudem dvigovali zneski na položnicah, tudi osnovne potrebščine za življenje vključno s hrano bodo samo še dražje. V Sloveniji je revščina že zdaj precej večja od uradne, kar opažajo predvsem v humanitarnih organizacijah, kamor je prisiljenih hoditi po hrano vse več redno zaposlenih z minimalno plačo. Te revščine in teh revežev tisti, ki bi jih morali videti, ne vidijo. Med njimi so tudi tisti, ki sprejemajo vedno bolj zbirokratizirane predpise in vse več prijavnih postopkov prenašajo na splet, kjer se socialno šibki, ki pomoč potrebujejo, večinoma slabo znajdejo in zaradi tega pogosto ostanejo brez pomoči, ki jim po zakonu sicer pripada.

Visoke cene energentov so eden glavnih razlogov za inflacijo. Politiki, evropski funkcionarji, funkcionarji mednarodnih institucij, analitiki so ljudi še pred kratkim prepričevali, naj ne skrbijo, da je vse pod nadzorom, da se bo inflacija v prvih mesecih letošnjega leta umirila in padla na okrog dva odstotka, kar je cilj Evropske centralne banke (ECB). Sejali so rožice o hitrem okrevanju gospodarstva, slovenska gospodarska rast je statistično že presegla raven iz leta 2019.

Vselej, ko ti ljudje odprejo usta, dokažejo, da živijo v svojem svetu. To je svet peščice premožnih, za katere slehernik ni človek, ampak zgolj številka, vidijo in obravnavajo ga kot delovno silo in potrošnika, ki je zanje vir za bogatenje. Vse, kar jim ne ustvarja dobička, je zanje nepotreben strošek. Tako vidijo tudi ljudi. Živimo pač v svetu najbolj grobega finančnega in korporativnega kapitalizma, v katerem vladajo finančni skladi in nadnacionalke, politiki izvajajo le njihovo politiko, ne politike, ki je v dobro in korist ljudi.

Do zdaj so podjetja bila prisiljena ukinjati izmene, zapirati dele proizvodnje in zaposlene pošiljati na čakanje zaradi pomanjkanja polprevodnikov in drugih materialov. Kmalu se lahko zgodi, da bodo prisiljena ustavljati proizvodnjo, ker ne bodo imela plina. Rekordna zaposlenost, ki je za mnoge, zlasti starejše od 50 let, ki so izgubili zaposlitev, že zdaj zgolj podatek na papirju, se zato lahko hitro spremeni v rekordno brezposelnost. Ljudje, ki cele dneve garajo za minimalno ali celo zajamčeno plačo, ki je še nižja od minimalne, bodo izgubili še ta vir prihodka.

Marsikdo, ki ima še danes redno službo in dovolj visoko plačo, da mu je banka odobrila kredit za nakup stanovanja, utegne zaradi deložacije ostati brez strehe nad glavo. To so v glavnem mlade družine. Ti ljudje se bodo pridružili današnjim mladim, ki zaradi pretirano visokih cen o lastnem stanovanju lahko samo sanjajo. To so ljudje, ki so prihodnost države.

Prihodnost EU pa je negotova predvsem zaradi ljudi, kot je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki to funkcijo opravlja kot kandidatka francoskega predsednika Emmanuela Macrona. On je nekdanji bankir, ona je prinesla že s seboj v Bruselj nahrbtnik z obtožbami o korupciji na položaju nemške obrambne ministrice. V ta nahrbtnik si je naložila še nove obtožbe. Mediji in evropska varuhinja za človekove pravice so opozorili, da Evropska komisija skriva komunikacije von der Leynove s predsednikom Pfizerja o nakupu cepiv. Tej osebi, ki zaseda najvplivnejši funkcionarski položaj v Bruslju, res ni mogoče zaupati. Če bi v njenih komunikacijah bilo vse čisto, njenih sporočil v Evropski komisiji zagotovo ne bi skrivali.

V Italiji, ki je za Nemčijo in Francijo tretje največje gospodarstvo v območju evra in EU, je na položaju predsednika vlade prav tako nekdanji bankir Mario Draghi. On je tisti, ki je leta 2012 kot predsednik ECB dejal, da bodo naredili vse za rešitev evra. Takrat je ECB z odkupi obveznic začela zasipavati trg z denarjem, ki ga ustvarja iz nič. Argument za to je bil zagon gospodarstva. Namesto v podjetjih realnega sektorja je ta denar pristal na finančnih trgih, ki so dejansko središča špekulacij vseh mogočih in nemogočih vrst. Na teh trgih se zadolžujejo države, tudi Slovenija. Če je bila leta 2008 prezadolžena manjšina članic EU, je zdaj v tej skupini večina.

Jasno je, da tega dolga realno ni mogoče vrniti. Prav tako nič ne pomaga, če z denarjem, s katerim centralne banke zasipavajo trg, ni mogoče kupiti dobrin. Tako postajajo vse bolj realne preroške besede indijanskega poglavarja, da bo prišel čas, ko bo beli človek ugotovil, da svojega denarja ne more jesti.