Rada bi zapisala nekaj misli. Želim si in dajem pobudo za drugačne šolske dni poučevanja na daljavo za vse in razmislek o nujni sočutnosti. Mislim, da bi s to pobudo vsi, ki delamo v šolah, postali še bolj pozorni in bi v svoje poučevanje vnesli zadosti vsebin in načinov dela, ki bodo učencem in dijakom učni proces popestrili, osmislili, razbremenili, jim pomagali ohranjati potrebno in padajočo motivacijo ter pomagali krepiti njihovo duševno zdravje. Vnesimo več vsebin, ki omogočajo izražanje tako dragocene in prepogosto neizražene ustvarjalnosti učencev, ki je velika; njihovih interesov, številnih zanimanj in močnih področij, učenja prepotrebnih življenjskih veščin in vrednot (razumevanja in skrbi zase, sočutnosti in skrbi za sočloveka, samostojnosti in pomoči pri gospodinjskih opravilih, skrbi za naravo in ekoloških vsebin ipd.). Sedaj imamo dragoceno priložnost za to, saj v "klasičnem" tempu drvenja v šolski učilnici prav za slednje prepogosto zmanjka časa, njihove vrednosti in nujnosti v življenju in za življenje pa se večina zaveda. Napravimo učencem ob tako dolgem delu na daljavo učne ure še bolj zanimive in nepozabne, takšne, ki niso usmerjene v storilnost in dosežek, temveč v njih, v obogatitev njihovega znanja, telesnega in duševnega zdravja, čustvenega, socialnega, moralnega razvoja, kreativnosti, pozitivne samopodobe in drugih vidikov, ki v njih vzbujajo razvijanje občutka kompetentnosti in dobrega počutja. Pri tem naj pojasnim, da z zapisanim ne mislim, da moramo opustiti sledenje vsebinam v učnem načrtu, kar je razumljivo in logično, temveč da jih lahko obogatimo, predstavimo malo drugače (neklasično), tudi izberemo, nekatere manj poglobimo, druge bolj, zasnujemo drugače in z njimi poudarimo, krepimo razvoj prej omenjenih veščin in področij razvoja. Prav pri vsakem predmetu je to mogoče in prav vsakdo lahko nekaj svojih ur z učenci naredi takšnih. Prav tako jim omogočimo (starosti primerno) dovolj fleksibilnosti v času učenja, možnosti, da kakšno delo ali učno uro opravijo tudi popoldan ali starejši zvečer, ko imajo več miru oziroma je to sploh mogoče.
Zakaj? Vsi se strinjamo, da smo v zahtevnih časih in da je situacija z vsemi prilagoditvami, omejitvami, spremembami čez noč, občutji, bremeni, izgubami, stiskami ipd. krizna v vsej svoji razsežnosti. Krizne situacije (z izjemo vojne) običajno trajajo krajši čas, največ nekaj dni. Ta, v kateri smo se znašli, traja že več tednov. In velik problem, ki ga izpostavljam, je, da se trudimo v krizni dlje časa trajajoč čas vnesti tempo življenja iz časa, ko smo lahko delovali na normalni ravni brez vse kriznosti. To je pogubno. Razlik med delom doma in v šoli se zavedamo vsi in jih izpostavljamo kot velike. Problemov nedruženja, pogrešanja tako potrebne prijateljske opore, stikov v živo in osebne svobode prav tako. Preokupiranosti s tehnologijo, ki nam omogoča veliko dobrega, a hkrati je imamo že večina dovolj in tudi preveč.
Dosti nas je že zbolelo in mnogi smo ob tem izkusili globoko intenzivna občutja skrbi za zdravje in življenje sebe in najbližjih. Vedno se ne konča ugodno in ti dnevni so hudi. Vsi se zavedamo, koliko konfliktov, napetosti, pomanjkanja svobode in potrebnega prostora zanjo lahko prinašajo dolge tedne trajajoči ukrepi. Da so vendarle velike razlike med nami. Med živeti v hiši in živeti v stanovanju. Biti tri ali štiri tedne skupaj v karanteni in izolaciji ali imeti možnost vsaj pol ure na dan iti na zrak? Kako si je ves čas deliti sobo ali ne imeti lastnega prostora za delo in se seliti po svojem stanovanju? Kako se je postavljati v vrstni red s sorojenci in starši za uporabo računalnika, se nervozno preganjati, ker vsi morajo "danes ali ta trenutek narediti" in se vsem vsakodnevno nalaga obvezno delo? In kako težko je ob tem ostati strpen, sočuten, pomirjen, zadovoljen, učinkovit in zdrav … Koliko otrok vsak dan spremlja doma konflikte, starše, ki jokajo in so nervozni, ker so izgubili službo in so s svojimi močmi na koncu; koliko jih gleda starše, ki pijejo, koliko jih občuti psihično in fizično nasilje, koliko otrok dnevno danes živi v nemiru?! Tudi nam, ki imamo urejene razmere in jih privoščimo vsakomur, je na trenutke izjemno naporno in težko. Kako mora biti tam, kjer tega ni?! In vemo, da je tako drugače marsikje in premnogokje.
Predolgo traja, korak za korakom izčrpava, stiske so vse večje in pogostejše. Tega se zavedamo vsi in dolžni smo ukrepati, nekaj spremeniti
V šolah bolj ali manj delamo naprej v tempu, kot je bil pred korono, po urniku in učnem načrtu. Tudi izjeme so, zdaj so nam lahko vzor. Naše moči, tukaj še posebno mislim na moči otrok in mladostnikov, niso neomejene. Mar ne znamo že vsi na pamet povedati, kako pomembno je v življenju, da si v težkih trenutkih vzamemo čas zase, si prisluhnemo, se umirimo, pomagamo drug drugemu? Koliko možnosti smo v šolah z nadaljevanjem šolskega dela na daljavo namenili učencem, da bi to lahko vsaj poskušali doseči?
Izpostavljamo, da je biti doma lahko velik dar in tudi je, ker preživimo čas z družino, se lahko umirimo in naredimo tudi kaj zase. In vsi prikimavamo, kako zelo je to pomembno, dragoceno. Malokdo bi ponovno ne pritrdil, da je bil tempo življenja pred korono izjemen, in da je čas, da se kot človeštvo in kot posameznik ustavimo ter napravimo prepotreben premislek in ukrepamo. Koliko časa, potrebnih priložnosti, znanj, učnih ur, spodbud ter izbranih metod in tehnik poučevanja pa vsak pri svojem predmetu namenimo temu? Koliko možnosti dajemo otrokom in mladostnikom, da slednje lahko razvijajo, če z njimi delamo po urniku od šest do osem ur na dan na zoomu, teams konferencah, potem pa delajo naprej domače naloge, pišejo poročila, seminarske naloge, se učijo za ocenjevanja idr.? In kar vse se mora, učitelji pa se po možnosti še sprašujemo, kaj bomo naredili s tistimi otroki, ki med našimi predavanji zapustijo svojo sobo in si vzamejo deset minut zase. Imajo opravičeno ali neopravičeno uro v tempu pet dni na teden sedeti več kot šest ur dnevno pri računalniku storilnostno usmerjeni (in nekateri še v spremljajočih okoliščinah nemiru)?
Naše moči, tukaj še posebno mislim na moči otrok in mladostnikov, niso neomejene
In če učitelji pomislimo, da je vnesti spremembe težko, da se nam ne da in smo utrujeni, naj še pred tem pomislimo, kolikokrat v teh časih tako pomislijo učenci. Mi smo odrasli, oni so otroci in dolžni smo jim pomagati sedaj, ker sedaj to potrebujejo. Pa saj vemo in verjamemo: kjer je volja, je tudi pot! In v našem plemenitem pedagoškem poklicu dela z otroki je teh poti veliko.
S spoštovanjem in iskreno dobrimi mislimi vsem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
