Urška Mlinarič
Kako zahteven in na prepihu je položaj ministra za zdravje, pove podatek, da je Janez Poklukar, ki je ta položaj zasedel pred slabimi štirimi meseci, že 18. zdravstveni minister v 30 letih samostojne Slovenije. V tem času je slovensko zdravstvo postalo kronični bolnik. Na Poklukarjeva pleča so padle težave, ki se jih zaradi različnih interesov (političnih igric) ni odpravljalo zadnjih deset, petnajst let. Za njihovo ureditev pa ima sedanji minister na voljo le dobro leto, pri čemer se bo celotna vladna ekipa naslednjega pol leta ukvarjala predvsem s predsedovanjem Svetu EU.
"Da naredimo korak naprej"
A to 42-letnega Poklukarja, ki velja za zelo ambicioznega - na to nakazuje dejstvo, da je v sedmih letih s položaja direktorja regijske bolnišnice preko vodenja največje slovenske bolnišnice, UKC Ljubljana, presedlal na ministrski položaj -, ni ustavilo, da ne bi sprejel tako velikega izziva, kot je reševanje težav slovenskega zdravstva. Kajti, kot je poudaril v enem od intervjujev: "V poslovodskih vodah se vedno pojavljajo tegobe in težave, ki pa so hkrati izzivi. Bolj žalostno bi bilo, če izzivov ne bi bilo."
Ker je realist in se zaveda časa, ki ga (n)ima na voljo, poudarja, da dela dolgoročno. "Prišel sem z ekipo in stroki postavil gaberite za dobro delo." Bojazen, da mu bodo, tako kot se je to zgodilo nekaterim bivšim ministrom za zdravje, ki so želeli začeti potrebne reforme, načrte prekrižali različni interesi, obstaja, prizna. "A v tem trenutku sem odločen, da sem na funkciji zato, da naredimo korak naprej." Pri tem se je v veliki meri obkrožil z ljudmi, s katerimi je delal in sodeloval zadnja leta in jim zaupa. Te dni, ob koncu tretjega vala epidemije, je dobil tudi tretjega državnega sekretarja, Roberta Cuglja, ki je prišel z vrha Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča.
Takoj ob nastopu ministrske funkcije se je najprej moral spopasti z obvladovanjem epidemije, ki je potekala ob nenehno spreminjajočih se vladnih načrtih in ukrepih, ki jih stroka pogosto ni podpirala, ter povsem neprimerni vladni komunikaciji. Zato je bilo nezaupanje javnosti veliko in zainteresiranost ljudi za cepljenje majhna. Poklukar, ki je že na Jesenicah in v UKC Ljubljana veljal za zagovornika odprte komunikacije z vsemi, je tudi v ministrski vlogi povzel isti pristop. Tako je v primerjavi s predhodnikom, Tomažem Gantarjem, ki smo ga v vlogi ministra za zdravje videli le redko (če premierja Janeza Janše kot nekajtedenskega vedejevca na tej funkciji ne štejemo), stalen gost v televizijskih poročilih in tudi na terenu na vsakem koraku ljudi naproša in nagovarja, naj se cepijo, "saj je to edini način in edino upanje za varen prehod v jesen in zimo".
Da je v svojem bistvu preprost človek, zato vsakomur priskoči na pomoč, kot vedo povedati njegovi Gorjani, je ob spoštljivi komunikaciji najbrž pomembno prispevalo tudi k temu, da je zadnja dva meseca na vrhu javnomnenjske lestvice priljubljenosti politikov. Ne le, da je najbolj priljubljen med ministri, z vrha lestvice mu je uspelo zriniti celo "instagram" predsednika Boruta Pahorja.
Medicinec v genih in od rojstva
Kmalu po zasedbi ministrskega položaja je preoblikoval tudi svetovalno skupino za covid-19, ki jo je do imenovanja na čelo Zdravniške zbornice Slovenije vodila infektologinja Bojana Beović. Spremembo sestave je argumentiral s spremenjeno situacijo. Kljub temu pa epidemiološka stroka večje veljave tudi tedaj ni dobila, zaradi česar je glavni epidemiolog v državi Mario Fafangel še drugič izstopil iz omenjene skupine. Minister Poklukar je njegov odstop obžaloval, vprašanje, ki se zastavlja, pa je, ali to že nakazuje, da bo tudi pod njegovim vodenjem večji vpliv pri kreiranju zdravstvene strategija imela politika, ne pa stroka.
Poklukar priznava, da je iskanje ravnotežja med strokovnimi priporočili in političnimi odločitvami vedno težko, a sam ocenjuje, da je bil pri tem doslej dokaj uravnotežen. Njegov odgovor na tako vprašanje nakazuje, da je tudi pragmatik, ki se dobro zaveda, kako potekajo stvari v politiki, čeprav politične kilometrine nima. Ni član nobene stranke in tudi ne prihaja iz nobene politične kvote, poudari. Edina politična izkušnja, ki jo je imel do ministrovanja, je delovanje v občinskem svetu občine Gorje, kjer je bil v mandatu 2010-2014 svetnik. Neodvisni. Svetniški soimenjak na listi SDS v občinskem svetu Gorje zadnja dva mandata je njegov oče, pove.
Poklukar je odraščal v zdravstveni družini. Mama je delala v Kranju na urgenci, oče je bil reševalec, zato o drugem profesionalnem področju sploh ni razmišljal. Začel je študirati dentalno medicino, ob koncu prvega letnika pa je ugotovil, da bi bil raje zdravnik. Prepisati se ni mogel, zato se je lotil študija obojega. S stomatologijo je prišel do zadnjega letnika, a ker se je takoj po diplomi iz medicine zaposlil, službenih izzivov pa je bilo vedno več, dentalne medicine ni zaključil. Z le 34 leti, torej štiri leta po specialističnem izpitu iz interne medicine, je na predlog kolegov postal predstojnik internističnega oddelka bolnišnice Jesenice, le leto zatem je, ko se je moral posloviti dotedanji direktor, prevzel vodenje te regijske bolnišnice. Ob zategovanju pasu mu je uspelo bolnišnico finančno sanirati, postavil je tudi novo urgenco. Leta 2019 pa je - brez botrov, kot je dejal sam - prevzel vodenje UKC Ljubljana. Na tem položaju se je moral ukvarjati predvsem z epidemijo, saj je imela največja bolnišnica tudi največ covidnih bolnikov. Še pred izbruhom epidemije naj bi se veliko ukvarjal s splošnim vzdušjem v instituciji, ki zaposluje preko 8000 ljudi. Pod njegovim vodstvom je bil po dolgih letih tudi zaradi potreb po prostoru za covid bolnike zaključen diagnostično-terapevtski center, zaradi povračila visokih stroškov zdravljenja covid bolnikov pa je UKC Ljubljana konec preteklega leta, tako kot tudi druge bolnišnice, končal tudi v bistveno obetavnejših številkah kot pretekla leta. V vlogi ministra je uslišal opozorila zdravstvene blagajne, da so stroški za covid bolnike izračunani na nerealnih osnovah, in jih ob nezadovoljstvu vodstev bolnišnic prepolovil.
Pet otrok, žena podpira štiri vogale hiše
Poklukar, ki velja za deloholika - od prihodnjega meseca bo ob ministrovanju spet štiri ure na teden opravljal zdravniško službo -, pravi, da se zdaj še bolj kot prej povsem posveča službi. Zato je hvaležen ženi Bernardi, s katero imata pet otrok, da "podpira vse štiri vogale hiše". In skrbi, da je doma vse tako, kot mora biti. Ko si uspe kakšen dan čez vikend utrgati čas za družino, se najraje odpravijo na kakšen hrib ali na kolesarski izlet. Z ženo pa se, da si malo zbistrita glave in se pomenita, tudi ob desetih zvečer velikokrat odpravita na sprehod okoli Blejskega jezera.
Številni imajo tudi na podlagi njegovih dosedanjih rezultatov velika pričakovanja, da bo stvari premaknil z mrtve točke. Zdravstvo je bilo skoraj leto in pol skoraj povsem podrejeno epidemiji, zato so se razmere še poslabšale. Na to kažejo vse daljše čakalne vrste, na to so ga v teh dneh opozorile tudi medicinske sestre, ki pričakujejo, da bo svoje besede o tem, kako da predstavljalo tri stebre zdravstva, prelil tudi v konkretne rešitve. Bojazen, da bo ob napovedih nadgradnje plačnega sistema za zdravstvo nagradil predvsem svoje kolege zdravnike, pri sestrah obstaja zaradi preteklih izkušenj. Mimogrede, diplomirana medicinska sestra je tudi njegova žena.
Kakšna je njegova realna moč, tudi ob nestabilni vladni večini v parlamentu, se bo tako pokazalo že kmalu; ob obravnavi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, predloga o skoraj dveh milijardah evrov vrednih investicijah v zdravstvo v prihodnjih dveh letih in predlogu nujnih ukrepov. Ti že žanjejo kritike o trhlih finančnih temeljih in prelaganju obveznosti na prihodnje vlade in proračune. Sam pa pravi, da gre za srednje- in dolgoročne rešitve za slovensko zdravstvo in da je sodelovanje vseh, če želimo premike, nujno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
