Ko je že zadišalo po pomladi, ko smo upali, da se bomo rešili sprege ukrepov zaradi covida-19, so sile zla v Evropi zarožljale z orožjem. Egoistično se nas loteva slab občutek, kakšni časi nas čakajo, medtem ko so ljudje v Palestini, Siriji, Jemnu in drugih vojnih žariščih in diktaturah že zdavnaj zgubili upanje na boljši jutri. Povsod po svetu, kot pri nas, se položajev vodenja ljudstva oklepajo razčlovečeni roboti, ki so izgubili občutek za sočloveka, pozabili na volilne obljube in človeško dostojanstvo ter v spregi z lastniki kapitala lomastijo po Zemlji in peljejo človeštvo v pogubo. Volitve, v nasprotju z revolucijami in upori, že dolgo ne prinašajo več bistvenih družbenih sprememb, zato ne gojim pretiranih pričakovanj. Ne želim tudi sam pasti v egoistično mantro, da se vse mora zgoditi zdaj in takoj. Od 30 let stare države pač ni pričakovati, da bo razvila nekakšno stabilno, sodobno demokracijo in postala oaza sreče in zadovoljstva. Vsekakor pa od volitev do volitev nabiramo izkušnje in počasi bomo dojeli, da se je treba le ozreti po izkušnjah ljudi, ki so zapisali pregovor, da celo osel gre le enkrat na led. V katero smer gre evolucija, naj izkuša vsak pri sebi. Sam želim, da bi se volitev udeležilo čim več mladih. To zahtevam! Prihodnost je na njih in za njih. Namesto da jim režemo peruti, jih ponižujemo in označujemo z nesposobno generacijo ter se zaradi domnevne modrosti in izkušenj tudi sami povzdigujemo v razčlovečene robote, jim zaupajmo njihovo lastno prihodnost. Kaj, če bi se odrekli volilni pravici po 65. letu?!