"Pa saj smo samo ljudje"
Vlado Novak, igralec: "Ivan Cankar je zapisal v Beli krizantemi: '…Zato sem z žalostjo in srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat globlje in stokrat višje od vseh tvojih trubadurjev.'
Res, narodu ni treba, da se mu pred očmi razgrinjajo vse slabosti močnih, vase zaverovanih, včasih smešnih, prisegajočih na ljubezen do domovine. Lepo je sicer, ko se jim z levega reverja ponosno kaže slovenska zastava, a poglejmo tudi globlje, pod njega: tam le včasih zaslutim največjo skrb za pravičnost, za to, da razumem drugačnega, nedomačega, nesrečnega, tistega, ki ni 'moj' ali 'naš'.
Narod pogreša pri 'trubadurjih' tisto, kar ima sam: ljubezen, skrb za sodruga, zdravo pamet, predvsem pa več smisla za humor. Slovenski človek bo občutil več svobode, ko bodo njegovi voditelji zmogli reči tudi: pa saj smo samo ljudje.
Da, slovenski narod potrebuje samo to. Ker lepoto (po Cankarju) itak že ima.
Ta pa je neumrljiva, je večna."
Preseči manjvrednostni kompleks
Dr. Urška Velikonja, pravnica: "Vse najboljše, ljuba Slovenija! Tvoja dvajseta leta so bila živahna. Okrevanju po finančni krizi je sledil gospodarski razcvet. Če so tujci še pred desetletjem Slovenijo zamenjavali s Slovaško in Slavonijo, se je trend z razmahom turizma obrnil. Sodeč po urejenosti slovenskih mest, voznem parku in izbranih počitniških destinacijah Slovenci nedvomno živimo bolje, vsaj v povprečju. Kljub relativnemu uspehu smo Slovenci, razen v športu, hitro zadovoljni z doseženim: dovolj dobro je, da smo skoraj tako uspešni kot Avstrija in skoraj tako prepoznavni kot Hrvaška. Za naslednje desetletje želim vsem nam Slovenkam in Slovencem, da bi presegli naš manjvrednostni kompleks in se trudili biti najboljši: naj bodo napake priložnost za učenje, uspehi korak do še višjih ciljev. Naj dovolj dobro ne bo dovolj! Za okrogli rojstni dan vsem Slovencem in Slovenkam doma in po svetu želim, da bi na Slovenijo postali in ostali ponosni."
Da bi bili čim bolj zdravi
Dr. Jernej Dolinšek, pediater: "Draga Slovenija, dragi Slovenci. Dogodke ob osamosvajanju Slovenije sem doživljal kot študent medicine, priprave na osamosvojitev pa pred tem že več let spremljal kot dijak, čeprav morda z nezadostnim zavedanjem pomembnosti trenutka. Z vrstniki smo med pripravami na izpite v Univerzitetni knjižnici Maribor izmenjevali strahove in negotovost pa tudi upe in želje. In vesel sem, da so se uresničile predvsem naše želje. Doštudirati in delati v svojem poklicu, si ustvariti družino in živeti v miru in brez strahu.
Trideset let kasneje dodajam še eno veliko željo: da bi imeli čim boljše zdravstvo in da bi bili čim bolj zdravi. V očeh otrok, ki zbolijo in jih zdravimo na naši kliniki, vedno vidimo tisti isti strah in negotovost, kot smo ju videli pred tridesetimi leti. In samo odlično zdravstvo, ki ima na voljo dobre pogoje za delo in ustrezno število strokovnjakov na vseh ravneh, je garancija, da se bosta lahko v teh očeh in v očeh drugih bolnikov ponovno zasvetila veselje in sreča in bodo v njih spet zaživeli upanje in želje. In bodo lahko ustvarjali svoje kariere, svoje družine in uspešno Slovenijo."
Za proaktivno šolsko politiko
Dr. Katja Košir, psihologinja: "Naši državi želim proaktivno šolsko politiko. Da bi končno oblikovali vizijo in se zavezali k udejanjanju strategije ohranjanja in krepitve kakovostnega javnega šolstva. Da bi pripoznali, da je prav šolsko okolje tisto, ki lahko krepi duševno zdravje mladih, vzpostavljanje takšnih varovalnih šolskih okolij pa podprli s sistemskimi ukrepi. Da bi razumeli, da se vključujoče šolske skupnosti ne vzpostavijo same od sebe; da se je treba tega sistematično učiti, enako kot se je treba učiti matematike, fizike in zgodovine.
Da je lahko izkušnja sobivanja v vključujoči skupnosti raznolikih posameznikov, kjer so otroci in mladostniki sprejeti, kakršni so - brezpogojno -, obenem pa se od njih senzibilno, a odločno zahteva, da v skladu s svojimi zmožnostmi izboljšujejo svoje znanje, spretnosti in zmožnosti spoštljivega sobivanja z drugimi, najboljša pot do vključujoče družbe. Da bi vsi akterji v šolskem polju razumeli, da lahko takšno učenje na vseh ravneh izobraževanja udejanjajo le učitelji, ki so pripravljeni biti hkrati tudi večni učenci. In da bi se pri oblikovanju takšne šolske politike zmogli učiti od tistih, ki to v šolskem prostoru že udejanjajo."
V slogi je solidarnost s šibkimi
Branko Cestnik, teolog, župnik na Frankolovem: "Živim na vasi, ki jo odlikuje precejšnja sloga. Politični, vzgojni, poslovni, civilnodružbeni, kulturni, verski deležniki držimo skupaj, da imaš včasih občutek, da smo nekakšno pleme. V slogi je moč, pravimo. Lahko še dodamo: v slogi je solidarnost s šibkimi, je kakovost bivanja in je recept za preživetje. Zdrava sloga ni kolektivizem, temveč izhaja iz avtonomije deležnikov. Seveda ni pričakovati, da bo vse bolj kompleksna slovenska družba zaživela po starodavnih vaško-plemenskih vzorcih. Gotovo pa se bo morala bolj načrtno truditi za slogo. Politika na državni ravni naj ohranja potrebno dialektiko soočanja, sočasno naj se odpove dinamiki razkola. Idejni in duhovni tokovi naj prodirajo s svojimi predlogi, a to naj delajo na odprt način in ne skozi subverzijo in histerizacijo. Priseljenci so dobrodošli, a naj se ne getizirajo. Domorodci so prvi v ohranjanju jezika in tradicij, a naj bodo vključujoči. Raznovrstni veterani in raznovrstne skupine, ki imajo realne zasluge za svobodo in samostojnost Slovenije, naj bodo počaščeni, a naj si zato slovenskega naroda ne lastijo."
Pogumno naprej
Alenka Jelen, komunikologinja, Slovenka na Škotskem: "Draga Slovenija! Vse najboljše za tvojih 30 let! Prvih 17 sem preživela s tabo, preostalih 13 v tujini. Na začetku svoje poti si bila majhna in nepoznana. Spomnim se televizijske oddaje v 90. letih, v kateri so mimoidoče v Ameriki spraševali, kaj je Slovenija, in eden izmed njih te je zamenjal z mehiško solato. A s svojo lepoto, prijaznostjo in pridnostjo si hitro pridobila sloves države z dih jemajočimi naravnimi lepotami, najboljšimi kuharicami in kuharji, športnicami in športniki, umetnicami in umetniki, znanstvenicami in znanstveniki. Majhna, a vrhunske kakovosti v vseh pogledih. Nisi vsega naredila prav in ljudje, ki so te vodili, so zgrešili marsikatero pot. A si vedno strumno in veselo korakala naprej. Trenutno živim na Škotskem, v državi, ki se sama spogleduje z idejo neodvisnosti, a ji manjkajo vizija, zagon in pogum, ki smo ga leta 1991 imele Slovenke in Slovenci. Torej, draga Slovenija, pogumno naprej! In kot je šla slavna kampanja za neodvisnost, s štirimi milijoni pridnih rok se ne boj prihodnosti!"
Zelo dobro, dobro, občasno slabo
Vojko Volk, diplomat: "V 30 letih naše ljube Slovenije nam je šlo zelo dobro, dobro in občasno slabo. Še vedno se učimo življenja v lastni državi. Prej smo lahko za vse krivili tuje oblasti, zdaj zgolj tiste, ki smo jih izvolili sami. Enkrat eni preklinjajo eno oblast, potem drugi preklinjajo drugo. Temu se reče demokracija.
V teh 30 letih smo se povzpeli med najuspešnejše družbe sveta, nismo pa razčistili osnovnih dejstev naše zgodovine. Vsaka stran ima svojo resnico. Razčistili nismo kmečkih puntov niti prve in druge svetovne vojne, kaj šele najpomembnejše, osamosvojitvene vojne, s katero smo si prvič priborili lastno državo. In to brez kolaboracije z okupatorjem.
Zgradili smo TEŠ 6, najmogočnejši spomenik slovenski kratkovidnosti in korupciji. Ta dinozaver bo še desetletja kratil spanec zanamcem, ki bodo plačevali dolgove, predvsem pa jih bo plačevala narava. Simbolična lustracija v ta projekt vpletenih bi bila za narod zdravilna.
V prihodnjih dveh petletkah bo treba utrditi javno zdravstvo, saj nam je skoraj razpadlo, in ga vrniti med vrhunske ustanove naroda. Slovenijo pa digitalizirati po dolgem in počez.
Živela Slovenija, živel Večer!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
