(INTERVJU) Borut Pahor: Nikoli prej se nisem oglasil tolikokrat kot med Janševo vlado

V Vili Podrožnik na Cesti 27. aprila smo in precej uporniški praznik upora je za nami. Množični protesti na ljubljanskih trgih kljub še vedno veljavni omejitvi zbiranja. Gospod predsednik, v ljudeh se nabira nezadovoljstvo z oblastjo.

"Najbolj pomembno in vzpodbudno je, da so bili protesti mirni."

10.000 ljudi, tudi po policijskem štetju, s sporočili proti vladi. Na drugi strani pa politični vrh sam in osamljen na Mali gori, ob 80. obletnici ustanovitve OF, kjer govori gospodarski minister, OF niti partizanstva ne omeni, govori o razvojni fronti, Zveza združenj borcev za vrednote NOB ni povabljena in se tudi opredeli, da to ni njena proslava. Politika in ljudje vsak v svojem svetu, daleč vsaksebi?

"Ker poznate moja dolga stremljenja po spravljivejšem odnosu do polpretekle zgodovine, razumete, da bi si želel drugačen dan, kot je bil v torek. Ne samo zaradi epidemije, na to ne moremo vplivati, ampak zato, ker menim, da bi kljub epidemiji, ali pa prav zaradi nje, smeli in morali pokazati več enotnega duha. Na svoj način sem k temu poskušal prispevati tako, da sem skupaj z nemško veleposlanico nedaleč od tod, v Vidmarjevi vili, odkril spominsko ploščo v čast sestanku ustanoviteljev, kot se je kasneje izkazalo, partizanskega gibanja, in naslednji dan sem v predsedniški palači gostil kot slavnostnega sogovornika predsednika Zveze združenj borcev Marijana Križmana. To je bila moja predsedniška dolžnost ob 80. obletnici ustanovitve Protiimperialistične fronte, ki se je kmalu preimenovala v Osvobodilno fronto in iz katere je zraslo partizansko gibanje, ki je skupaj z zavezniki porazilo nacifašizem, omogočilo preživetje in svobodo slovenskega naroda, omogočilo razvoj njegove državnosti.

​Razumem, da so bile omejitve na proslavi na Mali gori. Razumem pa tudi, da se je vzporedno s tem dogajal protest ljudi, ki so tako kot tisti, ki niso protestirali, utrujeni, želijo si normalnega življenja, manj radikalnih ukrepov. Vse to razumem. Dejstvo, da se je kljub omejitvam zbralo toliko ljudi, me ne preseneča. Kot rečeno, pa je zelo pomembno, da je vse skupaj minilo mirno. To se mi zdi zelo dragocena izkušnja tudi za naprej, upam, da bo tako ostalo. Nekako bomo morali vsi po svojih najboljših močeh, z veliko strpnosti in potrpežljivosti, zlasti skozi to obdobje epidemije. Razumem pa tudi, da je, namesto da bi jo poenotila, politiko epidemija še bolj razdelila. Kot predsednik si bom prizadeval, da bi bili ti robovi, te ostrine, kolikor je to v moji moči in pristojnosti, manjše."

Tudi na vrata predsedniške palače so v torek obesili transparent. Smrt fašizmu, svoboda delavcem, dijakom, študentom, upokojenim, medijem, sodiščem, kulturi, okolju, vsem, je pisalo. Kar več kot utrujenost od epidemije.

"Nedvomno imajo moje razumevanje za to, da na miren način, upoštevajoč ukrepe, izrazijo svoja stališča. To moje stališče je bilo in bo vedno znano. Ne nazadnje ne smemo spregledati, da so protesti prisotni že od začetka epidemije. Nista torej samo utrujenost in naveličanost. Že od začetka je bilo vsajeno nezaupanje do nove vlade, ki je prisegla marca lani, ob odstopu premierja Šarca. To se je potem samo stopnjevalo in upajmo, da bo ostalo v okvirih mirnih protestov in se bo, kot običajno, potem rešitev našla na volitvah.

Seveda je treba slišati ta sporočila ljudi. Ne smemo jih podcenjevati, ne smemo meniti, da so nepomembna. Protestniki poskušajo reči, da v ravnanju vlade ne gre samo za naslavljanje epidemije, ampak da vlada izkorišča te okoliščine tudi za reševanje vprašanj, ki se protestnikom ne zdijo bistvena, ali pa način reševanja ni v skladu z njihovimi stališči ali vrednotami. Ne me zdaj razumeti narobe, da protestnike podpiram ali da jih v tem smislu razumem, ampak spomnite se, da sem na začetku svojega sodelovanja s to vlado rekel eno pomembno stvar: osredotočimo se na epidemijo, skupaj poiščimo najboljše rešitve za probleme, ki jih šele sproti spoznavamo, tako kot ves ostali svet. Za to pa potrebujemo veliko zaupanja in sodelovanja. Spomnite se vseh mojih govorov, ob vseh priložnostih je bila to moja glavna misel. Tukaj je bilo nekaj zamujenih priložnosti in to se zdaj tudi vladi slabo obrestuje. Ne morem reči, da vlada ni sama poskrbela za to, da je sem in tja sprejemala odločitve, ki niso bile bistvene niti za tisti čas niti za reševanje epidemije. To bi bila slepota, če tega ne bi hotel videti. Vlada mora razumeti, da večina ljudi to tako vidi in da je to dodaten razlog za nezadovoljstvo. Opozicija pa je tudi zelo hitro šla v precej radikalno držo in se to dolgoročno tudi njej ne utegne obrestovati.

Vedno sem verjel, da je zmernost v političnem prostoru dragocena. Zdaj pa je sploh postala zelo dragocena dobrina. Potrpežljivost, strpnost, tudi takrat, ko si silovito, morda surovo, celo žaljivo napaden. Ni še konec epidemije. In tudi še ni konec mandata. Ne vem, ali smo vsi skupaj to sposobni ali ne, ampak kako zelo koristno bi bilo, če bi vsi sprevideli, da se je šlo marsikje korak predaleč, in bi bili sposobni narediti korak nazaj, zato da bi lahko šli potem vsi skupaj lažje naprej. Mislim, da je nastopil čas za ugotovitev, da so razmere težko vzdržne. Čisto človeško, ne samo politično. Treba bo najti neke rešitve v našem obnašanju, v reševanju problemov, v načinu splošnega razpoloženja, za kar je politika posebej odgovorna, da bomo lažje premagali krizo in se potem soočili z njenimi številnimi posledicami, ki jih ne gre podcenjevati. V luči tega, kar nas še čaka, morda tudi po koncu epidemije, bi se veljalo zamisliti nad našimi ravnanji, jih nekoliko prilagoditi nujnosti večjega sodelovanja. Da gremo naprej po poti iskanja tistega, kar nas povezuje. K temu bi vsekakor pozval v tem pogovoru."

Praznik je gotovo priložnost, da če se strasti že ne umirja, da se vsaj ne priliva dodatno. Predsednik vlade pa na dan upora napiše, da si OF zasluži kvečjemu FO. Ne nazadnje pa so tudi z vaše bivše politične strani, ali verjetno še vedno vaše, leteli očitki o zgodovinskem revizionizmu. To niso nepomembne reči. Kako na njih gledate kot predsednik?

"Moja velika želja je bila, da bi v luči 30. obletnice Slovenije, ob sodelovanju s SAZU, ki je, kot veste, pripravila izjavo Slovenska sprava, storili kakšen korak naprej v tej smeri. Pa je nasprotno: okoliščine epidemije in večja politična negotovost, celo razklanost, so povzročile korak nazaj. V teh razmerah sem čutil, kot rečeno, dolžnost, da dam besedo tistim, ki ohranjajo vrednote Osvobodilne fronte, partizanskega gibanja. Tak korak se mi je zdel letos posebej važen, da ne bi praznik minil brez njihovega glasu. Zato sem vesel, da je imel predsednik Križman priložnost za govor v predsedniški palači.

Omenjali ste tvit predsednika vlade. Seveda se z njim ne strinjam. Ampak ne gre samo za to. Neke stvari so rečene na način, ki je premalo spoštujoč, in to me moti. Ker to so stvari, za katere se človek lahko odloči, da jih ne bo počel. Lahko se vzdržiš, pa vendarle vodiš politiko. Govorim o tistem delu naših ravnanj, kjer je povsem jasno, da je v moči naše osebne politične volje, da se česa vzdržimo, pa se ne. To pa me jezi in tudi skrbi. In ne govorim samo o predsedniku vlade. Kolektivno ni tega napora, da bi se kaj bistveno spremenilo. Ni mogoče zdaj premagati virusa tako, da ga sploh ne bi bilo. Ni mogoče spremeniti celotnega političnega procesa. Ampak na ravni osebnih ravnanj pa je mogoče narediti marsikaj. In kako pomembno bi to lahko vplivalo na splošno razpoloženje! Zdaj pa smo postali ujetniki surovega, jeznega, velikokrat zaničljivega jezika. K temu res nisem želel nič prispevati in mislim, da tudi nisem."

Kakšen poraz v resnici! 30 slovenskih let ločevanja.

"Ne smemo podcenjevati dosežkov, ki smo jih skupaj dosegli v teh tridesetih letih. Z vidika tega, kar smo leta 1990, 1991 gledali kot svojo perspektivo, so naši dosežki kolosalnega pomena za mir, blaginjo, perspektivo sedanje in bodočih generacij. To podcenjevati bi bilo nedopustno, strašno škodljivo. Moramo videti tudi, kje smo uspeli, ker nas to navdihuje. Razumeti moramo dve lekciji slovenske zgodovine, ne samo zadnjih 30 let. Prvič, vsi naši problemi so rešljivi po mirni demokratični poti. Noben problem, za katerega vemo, ne terja od nas ubiranja poti, ki so bile zgodovinsko izpete, izhojene, zgrešene. Drugič, izkazalo se je, da Slovenci znamo biti enotni. Mit, da smo tradicionalno razklani, je bil presežen z ustanovitvijo lastne države. Mi torej vemo, da smo sposobni enotnosti. Za te razmere zdaj pa bi bilo že zelo veliko, če bi bolj sodelovali. Odklanjanje sodelovanja me tudi zelo skrbi. V devetdesetih letih so bile razlike med Demosom in opozicijo velikanske. Tudi glede osamosvojitve. Že razlike v Demosu, kaj šele med opozicijo in Demosom. Vendar smo jih s sodelovanjem presegli, ker smo se bali, da bo zaradi razkola vnovič prišlo do narodnih epizod, ki jih ne želimo več videti. Zdaj razmere niso tako dramatične, so pa bolj napete zaradi zdravstvene krize. Politiki smo v začetku devetdesetih zelo pazili, kako bomo kaj rekli, zato da drugi tega ne bodo napačno razumeli. Zdaj nam je pa vseeno in to ni dobro. Da nam ni mar za stališče drugega. Kaj šele, da bi poskušali razlike presegati. Ta ocena politike, da to šteje kot šibkost, je napačna. Ta lastnost je bolj značilna za nesamozavestne narode in politično kulturo in je žal tukaj. Ta hip se zdi, da ..."

... se je politični razred iztrošil.

"Če v več anketah več kot 60 odstotkov ljudi meni, da potrebujejo nekaj novega v slovenski politiki, to ne pomeni samo, da niso zadovoljni z vlado, ampak tudi s tistim, kar ponuja ta hip opozicija, in da pričakujejo nekaj tretjega. To pa je za vse znak, da verjetno naša ravnanja niso na ravni pričakovanj ljudi. Tukaj bi rad omenil eno svoje opažanje, ki bi bilo zelo pomembno, če je točno, in to je, da ko se govori o veliki razklanosti, je treba biti zelo previden, kako globoko gremo s tem rezom iz političnega razreda v ljudstvo, med ljudi. Kolikor mi spričo epidemije možnosti dopuščajo, da sem med ljudmi, ne čutim tega razkola kot narodni razkol. Je politični, ni pa narodni razkol."

Omenjate sodelovanje. In da niste vi prispevali k radikalizaciji ali pa posurovljenju političnega prostora. Ampak ne tako majhen del javnosti, tudi torkovi protestniki pred predsedniško palačo, del opozicije, del civilne družbe bolj levosredinske provenience, vam očita, da niste dali noge med vrata, takrat ko bi bilo treba, in da z nenehnim poudarjanjem sodelovanja na neki način asistirate agendi Janeza Janše, agendi podrejanja policija-tožilstvo-neodvisni mediji-sodstvo, spreminjanju zunanjepolitičnega kurza ... Ste slišali te glasove?

"Te glasove slišim ves čas in zdaj so bili še zlasti poudarjeni. Najprej, tako sem sodeloval z vlado Alenke Bratušek, z vlado Mira Cerarja, z vlado Marjana Šarca in ne bom spreminjal tega principa z vlado Janeza Janše. Slišim kritike, jih skušam upoštevati, do neke mere sprejeti. Nikoli se nisem tolikokrat oglasil glede nekaterih vprašanj, ki zadevajo vladno ali državnozborsko politiko, kot prav v mandatu te vlade. Nikoli prej toliko! Zlasti ko gre za temeljne zadeve, kot so medijska svoboda, vladavina prava, prioritete, zunanja politika. Če bi se pa v celoti predal zahtevam, bi odstopil od svojega načelnega stališča, da je sodelovanje moje videnje predsedovanja državi. Vlado imenuje parlament. Parlament je sprejel odločitev o imenovanju vlade in to odločitev spoštujem. V parlamentu se diskutira o vladni politiki. Seveda se tudi jaz lahko izrekam o vladni ali drugih politikah, vendar sem zadržan in ta princip tako imenovane institucionalne zadržanosti bo pri meni ostal. Razumem pričakovanja ljudi, vendar vam moram povedati še eno stvar. Mislim, da lahko rečem sto stvari, toda če ostane pri tem, da je narobe to, da z vlado Janeza Janše sodelujem, in dokler ne bom rekel, da te vlade ne sme več biti, nobeno drugo stališče razen tega ne bo zaleglo ... Jaz pa o tem, ali ta vlada mora biti ali ne, ne odločam, odloča državni zbor. Dokler ta vlada bo, bom z njo sodeloval, o tem naj ne bo dvoma."

Notranje in zunanje ocene so, da je demokracija v Sloveniji v nevarnosti, celo v eroziji. Ne nazadnje, zelo neprijetno je gledati robocope, ki politični razred varujejo pred ljudmi. Neprijetno, da se dijaki, ker zahtevajo šolanje v šoli, znajdejo na sodišču. Tu pa seveda je na mestu ocena predsednika.

"Iz nekaterih ravnanj vlade bi lahko kdo sklepal ali pa bi se okrepil vtis, da se želi poseči po medijski svobodi ali v neodvisnost novinarjev, da se želi drugače razumeti situacijo glede položaja sodstva in njegove neodvisnosti. V ravnanjih in izjavah visokih predstavnikov vlade je bilo dovolj nastavkov, da je tak vtis dovoljen in da je mogoč. Če me pa sprašujete, ali delim te stroge ocene, kako se pod to vlado ruši demokracija? Ne, teh ocen ne delim. Mislim, da so preradikalne."

Nekaj priložnosti je vlada Janeza Janše zamudila, ste rekli.

"Moram biti zadržan do tega, da bi bil dnevni komentator vladne ali opozicijske politike. Si pa lahko dovolim oceniti, da je bila zamujena priložnost tako najprej na strani vlade kot potem tudi na strani opozicije. Na strani vlade, da bi dala občutek, da se je v celoti posvetila reševanju epidemije in se dotaknila vsega drugega le toliko, kolikor je to nujno, in na način, ki ni kontroverzen in ne deli. Opozicija pa je te prve spregledane priložnosti takoj pograbila, da se je lahko postavila na zanjo varen položaj kritika vlade. Mislim, da je bila prav spričo epidemije zgodovinska priložnost, da bi presegli tiste zgodovinske ločnice, ki so sicer veljale za opis desnega in levega. Premier ni sprejel zgodovinske priložnosti, da bi kot predsednik vlade vseh nagovarjal vse ljudi. To si zdaj dovolim reči o njem tudi zaradi tega, ker sva 30 let tekmeca in sodelavca. Vse je bilo v teh tridesetih letih, ves repertoar odnosov med dvema politikoma. Premier Janša je imel enkratno priložnost, zlasti zaradi epidemije, da bi, ker gre za zdravje kot univerzalno vrednoto, naslavljal vse ljudi, in mislim, da bi mu tudi tisti, ki niso njegovi privrženci ali politični sopotniki, dali prav in ga podprli. A kot rečeno, ni še konec. Jaz zdaj ne govorim na pogorišču vsega. Še vedno je priložnost, da vsi skupaj ravnamo drugače. Nič še ni tragično zamujenega in tu ne mislim samo na epidemijo. Ta vlada je pa vendarle sprocesirala tudi protikoronske zakone in tega napora ne smemo podcenjevati. Skrbi nas sicer, kako bo s fiskalno vzdržnostjo ukrepov, ampak vlada se je izkazala. Kot nekoga, ki z vlado sodeluje, pa me jezi, da ni ostalo pri tem, da se javnosti ni dalo vedeti, da se vodi politika v širšo korist, da bi to okrepljeno zaupanje potem vladi dalo širši manevrski prostor, da bi morda uredila še kaj, kar bi bilo prav."

Dojemate kot osebni poraz, gospod predsednik, da v covidskem času ni političnega premirja, ki ste ga predlagali? Opozicija te roke ni sprejela, celo več: vložena je ustavna obtožba, bile so interpelacije, tudi konstruktivna nezaupnica. Vidite to morda tudi kot posledico tega, da ste se izrecno postavili kot nekdo, ki ne želi biti vsenarodna moralna avtoriteta, oče naroda tako rekoč?

"Dokler ne bo zmagovala bolj povezovalna politika, sem tudi jaz poražen. Vendar pa ne sodim med obupane ljudi. Sem vztrajen in verjamem, da je velika večina ljudi še vedno zmerna, si ne želi radikalizmov, si želi povezovanja in čaka nekaterih resnejših političnih poskusov, da bi to nagradila, vendar jih ni. Prepričan sem, da če bi sedanji politični protagonisti, ali pa novi, prišli z bolj povezovalno politiko, bo to nagrajeno. Zapomnite si moje besede.

Res je, nikoli v svoji dolgi karieri se nisem hotel predstavljati kot zgled, kot moralna avtoriteta, veliko ljudi je ta moja izrecna izjava, da to ni smoter mojega predsedovanja, celo presenetila. Res ni."

Je pa kriza drugačen čas, s posebnimi potrebami.

"Toliko ljudi se ukvarja s sovražnim govorom, in prav je, ker je pereč problem. Ampak lahko bi kdo opazil, da smo tukaj tudi politiki, ki se sovražnega govora ne poslužujemo. Naj bomo še tako napadani, naj nam bo navrženih še toliko kritik, nikoli ne bomo posegli s strupenim odgovorom, ne bomo žalili, ne bomo kritizirali. Vsak naredi tisto, kar misli, da je prav, in je potem to komu zgled, lahko pa tudi ni."

Vam bolj kot to, da bi naredili kaj narobe, očitajo molk.

"Rekel sem vam. Za tiste, ki mi to očitajo, bi bilo edino dovolj, če bi rekel, da mora Janez Janša sestopiti z vlade. Tega pa od mene ne bodo dočakali, ker je to stvar državnega zbora in volitev."

Predčasnih volitev? Da so tukaj in zdaj nujne, je, ne edini, ocenil nazadnje predsednik državnega zbora Igor Zorčič.

"S predsednikom Zorčičem sva se posvetovala in ugotovila, da predčasne volitve niso stvar odločitve predsednika republike, da predsednik DZ to zelo dobro razume in da so odvisne od volje poslancev na eni strani ali volje predsednika vlade na drugi. Tretje inštance ni, to moramo tudi razumeti in spoštovati."

Čez 4000 ljudi je vzel virus v prvem letu epidemije. Živimo epidemiološke in tudi manj epidemiološke ukrepe, ustavno sodišče jih ocenjuje in dobiva zato udarce twitter politike ...

"Mislim, da, tako kot vse druge neodvisne institucije, ustavno sodišče opravlja svoje dolžnosti in da obstaja splošno zaupanje v US. Pristojnost institucij v epidemiji ni bila prizadeta. Stvari niso nikoli šle do te mere, da bi danes lahko ugotavljali, da Slovenija ni demokratična država, da so institucije porušene, da je porušen pravni red, da je zato legitimno vsako ravnanje, da se zruši sedanjo vlado. Mislim, da vse demokratične institucije, vključno s političnimi, delujejo, in to neokrnjeno. Tudi mediji. Me pa jezi, da se ne more rešiti vprašanje financiranja STA. Slovenska tiskovna agencija je pomemben agencijski medij in njeno financiranje mora biti zagotovljeno."

Problem upravljanja te krize, eden glavnih, je izguba zaupanja. To bi bilo zelo pomembno tudi pri cepljenju, ki je eden glavnih vzvodov, da se iz zdravstvene krize ne zvrnemo še globlje v socialno in gospodarsko, da se hitreje vrnemo v vsaj približno normalnost.

"Pred našim srečanjem sem gostil tri civilne iniciative, ki so me prosile za pogovor. Sprejel sem jih tudi zato, ker menim, da je dialoga o ukrepih premalo. Vedel sem, da nasprotujejo vladnim ukrepom, želel sem slišati argumente. Menijo, da so največja žrtev epidemije otroci, kar lahko razumem. A njihova rešitev je zame precej vznemirljiv pogled, da bi morali otroke preprosto pustiti v šolah brez vseh omejitev, razen običajnih higienskih priporočil. Na drugi strani imamo stroko, znanost, ki tega ne svetuje. Na neki točki je podprla tudi zaprtje šol, ki je tudi meni tako nevšečno. Občutil sem iskreno bolečino ljudi, ki so prepričani, da se otrokom dogajajo strašne krivice, in menijo, da ima vlada od epidemije ločene interese, da uvaja te ukrepe. In da niso povezani z zdravjem otrok. Kako je možno, da imamo ta različna svetova pred seboj? A tudi to je treba upoštevati, slišati tudi vse te ljudi, da se bomo lažje razumeli. Med ljudmi in oblastjo zeva danes gotovo večja razpoka kot ob začetku vladnega mandata, a ob politični volji se da še vedno položiti brvi in nato graditi mostove razumevanja in zaupanja. Če tega ne bomo storili mi, jih bodo drugi, ki bodo prišli za nami. Premalo poguma je danes v politiki, da bi ubrali poti sodelovanja, razumevanja in spoštovanja, ker bi jih morda nekateri sopotniki razumeli kot šibkost. To me zelo moti. To bi morali razumeti kot našo moč. Ne vem, ali ljudje razumejo, da skušam hoditi po tej poti, a po njej bom tudi končal mandat. Nič me ne bo zamajalo."

​Ocenjujete, da imamo državljani v tem času dovolj velikega zaveznika v predsedniku države, tudi mediatorja v tej naporni republiki?

"Morda se bo moja vloga amortizerja pokazala, ko bom končal mandat. Morda se nekatere stvari danes zdijo samoumevne in se jih ne pripisuje mojim ravnanjem. Morda bo to nekoč lažje opaziti."

Drugič bomo predsedovali Svetu EU, prvič in drugič z Janezom Janšo premierjem. Kakšna je razlika med Slovenijo tedaj, v prejšnjem desetletju, in danes? Za Bruselj smo bili nekoč neke vrste bestseler širitve. Smo danes, 30 let od ustanovitve samostojne države, 17 let po vstopu v EU - to obletnico praznujemo prav zdaj -, država, ki ve, kaj hoče?

"Rekli smo že, bile so zamujene priložnosti, a ni vse tako črno, kot se želi prikazati doma ali v tujini. Med kolegi, prijatelji sem sem ter tja deležen kakšnega vprašanja o tem ali onem ravnanju vlade, državnega zbora ali slovenske politike. A v času te vlade smo naredili nekaj korakov zgodovinskega pomena. Kar se je zgodilo z vrnitvijo Narodnega doma v Trstu, ni bilo samoumevno. Prav tako ne pietetni poklon pred spomenikom slovenskim junakom, antifašistom in seveda fojbam. Dalje: skupna obeležitev 100. obletnice plebiscita, opravičilo avstrijskega predsednika v slovenščini. Bila so dejanja, ki so imela evropski odmev in ne bi bila narejena, če bi glodal splošni dvom o verodostojnosti države. To kaže na to, da nas v soseščini in Evropi sprejemajo kot uglednega sogovornika, ki mu zaupajo tako drzne odločitve. Slovenska diplomacija z Anžetom Logarjem na čelu je opravila veliko delo, to sem že povedal."

Če smo se premaknili k mednarodnemu ugledu. Koliko škode mu je povzročila slovenska ne docela pojasnjena, nejasno demantirana vloga pri tako imenovanem non-paperju o BiH, o novih mejah? Kaj se je zgodilo, kaj se je dogajalo pred tem, gospod predsednik? Zakaj ali za koga ste šli preverjat razmere, razmisleke o mejah v Bosni?

"Deset let in več je od tega, kar sem bil kot pobudnik soustanovitelj procesa Brdo-Brioni. Če bodo okoliščine dovoljevale, bo prihodnji mesec tukaj že enajsto leto zapored srečanje voditeljev. To je velik dosežek slovenske politike, a se ga podcenjuje. Skušali bomo ugotoviti, kaj je treba storiti na strani držav Zahodnega Balkana in kaj na strani EU, da bi bil proces širitve uspešnejši. Moje mnenje je, to vedo tudi moji bosanski prijatelji, da bi bilo treba bistveno pospešiti širitveni proces, sicer tvegamo mir, varnost in blaginjo, ne le na Balkanu, ampak širše v evropskem prostoru. Gre za zelo resno vprašanje, ali je EU pripravljena pospešiti širitveni proces, ali so vlade držav v regiji pripravljene pospešiti reforme. Moj predlog za naslednji vrh bo, da prepričajmo naše partnerje v Bruslju, da je vključitev Zahodnega Balkana v EU geopolitično vprašanje, ki edino lahko odpravi diskusijo o spremembi meja. Nikoli nisem mislil, da je prava politika, rešitev za Zahodni Balkan, v spremembi meja. Res je, nekaj časa se je postavljalo vprašanje, ali lahko mirna sprememba meja zagotovi ureditev nekaterih vprašanj, kar se je izpostavilo ob zamisli Thacija in Vučića o menjavi ozemelj pri rešitvi spora med Prištino in Beogradom. Ta čas dvoma, ali je to mogoče, torej miren način, se je zame hitro končal. Tudi če bi se proces mirno začel, se ne bi nikoli mirno končal. To je moje stališče. Nobenega non-paperja nisem poznal, da bi šel zaradi tega v BiH, vsa leta sprašujem prijatelje odkrito o stvareh, kot gostitelj vrha Brdo-Brioni moram pripraviti neki osnutek deklaracije, poznati moram stvarne poglede voditeljev. Ni mi žal, da sem opravil ta pogovor, sedaj odhajam na Kosovo, dan zatem takoj v Beograd."

Morda pa bi lahko res bila izjemna prilika Slovenije, da bi med predsedovanjem obrnila logiko Bruslja. Dayton je po svoje tudi konzerviral stanje, ki BiH že leta zavira. O širitveni utrujenosti EU že dolgo poslušamo, nismo pa naivni, da bi mislili, da je to edini in glavni razlog, da se z novo širitvijo tako čaka.

"Vem, da nimam v EU veliko zaveznikov v pogledu, da bi bila hitra širitev EU na Zahodni Balkan koristna in možna. V večini držav prevladuje osredotočenost na notranje težave EU, na večne teme, kot je Rusija, do novih, kot je bil brexit. Energijo ob tem seveda v glavnini požira tudi covid. Zahodni Balkan se ne zdi pereč problem. Želim si, da bi na naslednji vrh prišel tudi francoski predsednik Macron, ki je v pismu izrazil pripravljenost, da se ga udeleži. Prvič v desetih letih, to me zelo hrabri, so voditelji držav, vključenih v proces, dejali, da se želijo dobiti ne glede na to, ali bo srečanje imelo posebnega gosta. Pa veste, da so bili nekateri zelo eminentni, tudi zdajšnji ameriški predsednik Biden. Naloga slovenskega predsedovanja EU bi res morala biti, da partnerje prepriča, da je Zahodni Balkan sui generis vprašanje evropske politike, urgentne narave."

Ampak dokler se ne bo vključila Amerika, sedaj pod Bidnom, pa ne bo nič?

"Žalostno je, da v Evropi še vedno obstaja pogled, da je treba, ko gre kaj narobe, poklicati Washington. Imamo povezavo 27 držav, ki dovolj dobro poznajo to območje, da bi morale vedeti, da bi umik iz regije pomenil takojšnji prihod velikih sil, od Rusije na severu do Turčije na jugu pa Kitajske z vzhoda. Tega ne gre podcenjevati. Ameriško navzočnost tukaj pozdravljam, a EU bi morala biti bolj samozavestna."

Kam Slovenijo zanaša zunanjepolitično? Od vašega francosko-nemškega vlaka in Cerarjevega Beneluksa smo sedaj bližje Višegradu, srednjeevropski navezi?

"Iz nekaterih izjav in ravnanj te vlade bi bilo mogoče razbrati, da daje Janševa vlada več pozornosti sodelovanju z višegrajskimi državami. To je ne nazadnje res. Večkrat je bilo poudarjeno, da to ni v nasprotju s strategijo zunanje politike. O tem sva prekrižala besede s premierjem tudi v okviru Blejskega strateškega foruma. Še vedno mislim, da je za položaj Slovenije zelo pomembno, da je blizu Franciji in Nemčiji, ki sta stvarni motor evropske politike. Morda sem pristranski, ko sem bil predsednik vlade, smo s Francijo podpisali sporazum o strateškem sodelovanju, s kanclerko Merklovo sva razglasila deklaracijo o odnosih med državama. V trenutnih razmerah, ko nekateri z dvomi gledajo proti Madžarski, Poljski, zaradi vladavine prava, svobode medijev, ne bi bilo dobro, da bi Slovenija padla v isti kontekst. Moramo pa biti v zunanji politiki praktični in pragmatični, povsod potrebujemo prijatelje, imamo jih tudi v srednji in vzhodni Evropi, kar je prav."

Drzneva si že danes napovedati, da vas do konca vaše predsedniške desetletke še vsaj enkrat obiščemo. In takrat bo čas tudi za bolj končne ocene opravljenega. Zato zdaj povejte, kaj si zadnje leto in pol še želite narediti. Tako ali drugače bo delovanje še nekaj časa zaznamoval covid-19.

"Želim si, da bi se kot ljudje, kot skupnost znali bolj vživeti v bolečino drugega. Zaradi epidemije, zaradi vsega, kar je prinesla, je stisk, skrbi, tesnobe veliko, to je razumljivo spričo okoliščin. Velika večina ljudi meni, da smo zaradi njih tako rekoč vsi prizadeti. Govorim v bistvu o solidarnosti. Obiskal sem že 13 štabov civilne zaščite. O čem mi govorijo ljudje? O medsebojni pomoči, o tem, da ljudje na lokalni ravni sodelujejo, si pomagajo. Na državni ravni se zdi, kot da nismo več sposobni živeti eden z drugim, samo eden proti drugemu; na lokalni ravni, na terenu, je drugače. Navdihujejo me zgodbe o solidarnosti, dobroto čutim in vidim. Politika ji zaradi strahu noče dati več prostora. Odprimo vrata, prostor."