Na spletni strani Srednje zdravstvene in kemijske šole Šolskega centra Novo mesto se je pojavil zapis njihovega dijaka Tima Baumkirherja, ki skrbi za okužene starostnike v domu upokojencev v Zidanem Mostu. Tim je v domu preko študentskega dela delal že po koncu 1. letnika. V začetku oktobra, ko se je v Trubarjevem domu upokojencev Loka pri Zidanem Mostu okužil eden od stanovalcev, kmalu za tem pa je bila okužena že tretjina zaposlenih in 60 stanovalcev, je Baumkirher brez pomislekov prišel znova pomagati. "Prosili so me, če bi bil pripravljen delati tudi s covid pozitivnimi bolniki in ker sem vedel, kakšen je izpad kadra, poleg tega pa še niso vsi zaposleni primerni za delo s covid pacienti, sem jim rekel, da me lahko premestijo tudi na covid enoto. Tukaj pa sem lahko na lastne oči videl, kaj koronavirus res povzroči in kako naporno je trenutno za zdravstvene delavce," opisuje.
Po hrbtu ti teče znoj, veš pa, da boš v tem vročem, preznojenem skafandru še vsaj 2 uri
Za spletno stran je opisal naporen vsakodnevni urnik. Dan se začne nekaj čez šesto zjutraj, ko se oblečejo v plastične skafandre. "Čez si damo dvojne rokavice, spodnje z lepilnim trakom zalepimo na skafander, da ja ne bo prišla okužba do nas. Prav tako si zalepimo zaščito za obutev. Nadenemo si ffp3 masko, ki nudi najvišjo zaščito pred okužbo (in se pod njo res, res težko diha). Čez glavo si poveznemo kapuco skafandra, ki ti sega vse do oči, čez pa damo še vizir. Začnemo z jutranjo nego, voda nam pa že po prvi uri in pol teče v grlo, saj že zamujamo z zajtrkom. Ob 8:00 hitimo z zajtrkom in hranjenjem ljudi. Ko si ob 9:00 od vsega skupaj že res utrujen, te čaka še veliko dela. Po hrbtu ti teče znoj, veš pa, da boš v tem vročem, preznojenem skafandru še vsaj 2 uri. Noro te srbi oko, pa se ne moreš popraskati, ker imaš vse kontaminirano od virusa. Da sploh ne govorimo, da sline že ne moreš več požirati, ampak ne greš pit, ker veš, da boš porabil vsaj 10 minut (ki so zlata vredne, ker imaš še veliko dela), da se slečeš in nazaj oblečeš," začetek dneva opisuje dijak. Opoldne zdravstveno osebje čaka prvi odmor, ki traja le 20 minut. Delo se nadaljuje do večera.
Tim Baumkirher zapiše, da je poleg vsega fizičnega napora prisotnega tudi precej psihičnega. "Ne pozabi, da so v domu pretežno starostniki z že tako ali tako pridruženimi boleznimi, ki jih je tale virus precej prizadel. Težko je videti gospoda, ki je še prejšnji teden hodil naokoli, sedaj pa nepokreten leži v postelji, je v plenicah, priključen na monitor, diha s pomočjo kisika, teče pa mu že 3. plastenka infuzije. Dve sobi naprej pa gospa lovi zadnje dihljaje, preden umre."
"Ni lepo videti ljudi, ki se zaradi virusa borijo za življenje"
Delovni dan se zaključi po trinajstih urah. Takrat se, tako opisuje dijak, končno lahko slečejo iz skafandra, "imaš po obrazu vse zažeto od maske, ušesa te nenormalno bolijo, majico pa bi lahko skorajda ožel".
Baumkirher pravi, da z veseljem pomaga in s tem sodelavcem, ki se v dani situaciji močno namučijo, izkaže kolegialnost in solidarnost, stanovalcem pa v prvi vrsti pomoč in dodatno oskrbo. "Za takšen poklic sem se odločil in to bom počel za dobro vest samega sebe. Aja, pa še to, nosi masko! Res ni lepo videti ljudi, ki se zaradi virusa borijo za življenje. Verjemi mi," zaključuje svoj zapis.
