Stranke pred volitvami: Kdo so posamezniki, ki lahko vplivajo na javno mnenje in deljenje politične podpore?

Nekdanji predsednik republike Milan Kučan je za Reporter ocenil, da stranke koalicije KUL na vnovičen vstop Roberta Goloba v državno politiko ne bi smele gledati kot na konkurenco, hkrati pa bi se morale pred volitvami tesneje povezati. 81-letni Kučan, ki v očeh nekaterih še vedno velja za eminenco levice, se pred volitvami načeloma vedno opredeli za akterje na levici. Pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 je podprl levi trojček SD, LDS in Zares, pred volitvami leta 2011 pa ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je v zadnjem obdobju večkrat pohvalil Goloba. Kučan pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami leta 2018 sicer ni razkril, za koga bo volil, dejal je le, da mu je po stališčih najbližje Levica. Slednjo je v pogovoru za TVS nedavno podprl filozof Slavoj Žižek, ki je Levico označil kot "zmerno in "umirjeno" stranko, ki je ne bi smeli "psovati kot ekstrem". Možnosti, da bi pred volitvami podprl katero od strank, ne izključuje niti predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin.

Od Milana Kučana do Petra Jambreka

Bi lahko Čeferinova, Jankovićeva ali Kučanova javna podpora pred volitvami 24. aprila dala veter v jadra kateri od strank levo od sredine? Urednik portala Domovina Rok Čakš ocenjuje, da bi Čeferinova podpora zagotovo pomagala do neke mere, ker ima prvi mož Uefe širši družbeni ugled. "Ta je po drugi strani pri Jankoviću omejen na Ljubljano in, kot vemo od prejšnjih volitev, je njegova javna podpora DeSUS prej škodila kot koristila. Podpora Kučana pa je pomembna, ker da signal najbolj lojalni trdi levi volilni bazi, da je Golob zanje ustrezen kandidat," pravi Čakš. Sociolog Gorazd Kovačič poudarja, da v liberalno sredinskem delu političnega prostora od propada LDS nimamo stabilne stranke, ki bi imela hegemoni položaj, kot ga ima na desnem polu SDS, in bi ji volilci zaupali dlje časa. To krizo sredine iz volitev v volitve izkoriščajo novi igralci. "Za nove kandidate za oblikovanje stabilne sredine, ki jih liberalni del volivcev išče pred vsakimi volitvami, je dodatna legitimacija, ki mu jo lahko dajo vplivni mnenjski voditelji, še bolj pomembna kot za druge kandidate," pojasnjuje Kovačič. Ob tem dodaja, da podpora mnenjskih voditeljev ali institucij, kot so posamezni mediji, koristi vsaki politični stranki: "Nekatere stranke sistematično delajo na tem, na primer SDS, v manjši meri tudi NSi, pa tudi Levica in SD, tako da očitno vse ocenjujejo, da je podpora javnomnenjskih voditeljev pomembna. Ne vem pa, če je ključnega pomena."

Med pomembnejše mnenjske voditelje na desnici zagotovo sodijo predsednik Demosove vlade Lojze Peterle, nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, nekdanji šolski in kulturni minister Žiga Turk ter nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek, ki mu nekateri na desnem polu pripisujejo podoben status, kot naj bi ga imel Kučan na levem polu. Seveda pa Jambrek nikoli ni bil nosilec tako ključnih formalnih funkcij v stari in novi državi, kot je bil nekdanji predsednik republike in ZKS. Kovačič v omenjeni krog dodaja še desne intelektualce in posameznike iz "parastrankarskih" medijev, ki se oglašajo tudi prek Twitterja: "To so ljudje, ki v javnem prostoru nekaj štejejo in to izkoriščajo za to, da promovirajo opcijo, ki se jim zdi najboljša. Verjetno ta del volilnega telesa prisluhne tem ljudem tako, kot nek drugi del volivcev prisluhne Kučanu." Po Čakševih besedah je ena od osnovnih razlik med levim in desnim političnim polom ta, da so na levici močne osebnosti v ozadju, šibkejše pa so v ospredju političnega delovanja, medtem ko je na desnosredinskem polu ravno obratno: "Zato je tudi pomen in učinek tega, kdo določeno politično opcijo podpre 'od zunaj', med blokoma različen." Za stranke desno od sredine po njegovih besedah nekaj šteje, če jih javno podprejo ljudje iz intelektualnih krogov, združeni v iniciative, kot so Katedrala svobode, Zbor za republiko ali kot je bila nekoč pobuda Resetirajmo Slovenijo, še posebej pa bi za ta pol veliko pomenilo, če bi ga javno podprli "ugledneži iz zdravega dela podjetništva oziroma gospodarstva, torej ljudje, ki so uspeli s svojim delom in trudom".

Civilnodružbena fronta prednost za levico

Pred prihajajočimi volitvami se je aktivirala tudi civilna družba. V gibanju Gremo volit, pri katerem sodeluje tudi Inštitut 8. marec z Niko Kovač, bodo zbirali podpise volivcev za krovni zakon, s katerimi bi odpravili nekatere zakone vlade Janeza Janše, hkrati pa so že podprli stranke, ki ne bodo šle v koalicijo s SDS in NSi. Aktivirala se je tudi mreža nevladnih organizacij Glas ljudstva, pri kateri med drugim sodelujeta tudi prva obraza petkovih kolesarskih protestov Jaša Jenull in Tea Jarc. Čakš poudarja, da je zmožnost aktivističnega delovanja levih civilnodružbenih iniciativ v "dobro leve politične opcije" nedvomno pomembna prednost pred tekmeci z drugega brega: "Levica je na oblasti 'svojo' civilno družbo vseskozi gojila, jo bogato financirala in s tem po svoje navezala nase, saj desnosredinska oblast do nje z davkoplačevalskimi sredstvi ni tako radodarna. Tako je nastala nekakšna simbioza, soodvisnost v skupnem interesu menjave aktualne oblasti."

Kovačič poudarja, da omenjenih civilnodružbenih gibanj niso aktivirale politične stranke, temveč so se aktivirala sama: "Morda so se delno aktivirala celo zato, ker se bojijo, da so protijanševske politične stranke same prešibke, preveč medle in morda tudi malo dezorientirane." Kampanja Gremo volit, pri kateri sodelujeta tudi Nika Kovač in Inštitut 8. marec, je po njegovih besedah samo nadaljevanje njihovih prejšnjih aktivnosti, nenazadnje so bili tudi ena od gonilnih sil pri referendumu o vodah. Pobuda Glas ljudstva je koalicija petkovih protestnikov in nekaterih nevladnih organizacij, ki je vse stranke pozvala, naj se opredelijo do njenih predvolilnih zahtev. Njihovo primopredajo so koalicijske stranke bojkotirale, ker to iniciativo razumejo kot političnega nasprotnika oziroma kot zunajinstitucionalno opozicijo, pojasnjuje Kovačič.