Vladna košarica ne prepriča več nikogar. Kaj se bo dogajalo s cenami hrane v novem letu?

Zadnji vladni popis cen osnovnih živil je pokazal, da se je povprečna vrednost najcenejše osnovne košarice 15 osnovnih skupin živil znižala za skoraj deset odstotkov, najcenejše razširjene košarice 28 osnovnih skupin živil pa za skoraj tri odstotke. Tako po navedbah ministrstva za kmetijstvo povprečna vrednost osnovne košarice zanaša 18,42 evra, razširjene pa 33,84 evra. A kmalu po objavi je dvom o verodostojnosti teh podatkov izrazilo več vidnih opozicijskih politikov, kritična pa je tudi stroka. Na božič se je v zvezi s tem oglasil nekdanji varuh v verigi preskrbe s hrano Igor Hrovatič. Opozoril je, da sam kot potrošnik ni opazil takšnih pocenitev in da podatki vzbujajo sum o nedovoljenih ravnanjih. Pri tem med drugim izpostavlja, da so navedene maloprodajne cene nižje od dobavnih cen primarnih proizvodov in da so vse trgovske verige primerljivo znižale cene proizvodov, kar vzbuja sum kartelnega dogovarjanja.

"Potrošniki niso zaznali znižanja maloprodajnih cen, zato obstaja tudi sum, da so trgovske verige samo za namen popisa cen za zelo kratek čas znižale cene, po popisu pa cene vrnile na staro ali celo višjo raven," je še zapisal Hrovatič, ki se mu je mandat sicer iztekel prejšnjo sredo, vlada pa še ni imenovala njegovega naslednika. Njegove navedbe so včeraj na ministrstvu za kmetijstvo zanikali in jih označili za nerazumevanje. Očitke so zavrnili tudi v Trgovinski zbornici Slovenije (TZS), kjer so za STA povedali, da bi moral Hrovatič svoje sume naznaniti agenciji za varstvo konkurence, če so res utemeljeni. V TZS sicer vladnega popisa cen ne podpirajo, saj menijo, da pomeni samo dodatno administrativno breme.

Popis je smiseln zgolj na krajši rok

Primer je tudi v javnosti sprožil živahno razpravo, predvsem o tem, zakaj je prišlo do takšnega razkoraka med cenami z vladnega popisa in percepcijo potrošnikov, ki znižanja niso zaznali. "Tak ukrep je smiseln, če se izvaja največ tri mesece, potem pa pride do strateškega obnašanja trgovcev, ki želijo kupcem ob tem nekaj sporočiti. Če želijo sporočiti, da imajo najnižjo ceno, lahko v skladu s tem tudi nastavijo cene, ki jih želijo prikazati. Tako je to merjenje cen ostalo brez prave vrednosti za oblikovanje javnih politik ali za splošno javnost. Gre torej za Sizifovo delo, ki nima nobenega učinka," meni agrarni ekonomist in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Aleš Kuhar. V praksi trgovci vedo, kdaj in za katera živila se bodo popisovale cene, pravi Kuhar, zato imajo tovrstna merjenja učinek samo na krajši rok: "S strokovnega vidika bi bilo logično, da se to popisovanje več ne nadaljuje. Vlada lahko to seveda počne še naprej, a za to ni nekih strokovnih argumentov. Glede na odzive, ki jih zdaj vidimo in so bili pričakovani, pa bi bilo smotrno to zaključiti."

Kje smo danes glede cen živil?

"Celoten evropski prehranski prostor je v inflacijskem območju, v stroki smo pričakovali, da bo ta inflacija še višja. V Sloveniji imamo na letni ravni še vedno višje cene kot v predhodnem letu, vendar se ta stopnja znižuje, inflacija pada," pravi Kuhar. Ob tem doda, da je Slovenija zaradi majhnosti trga in specifične konkurence stalno deležna večjih cenovnih amplitud v primerjavi z bolj dinamičnimi gospodarstvi. Po podatkih statističnega urada so bile v Sloveniji novembra cene hrane in pijač v povprečju za 6,2 odstotka višje v primerjavi z istim obdobjem lani. A širši pogled na letne stopnje rasti cen pokaže, da se ta rast že od začetka leta niža. Tako so bile cene hrane oktobra v primerjavi z istim mesecem lanskega leta višje še za 7,3 odstotka, junija za 12,4 odstotka, januarja pa za kar 19,3 odstotka.

Trgovci, pravi Kuhar, zelo natančno spremljajo drug drugega: "Zdaj jim še država omogoča, da zelo natančno primerjajo cene med sabo in jih temu tudi prilagajajo, kar je povsem logično poslovno obnašanje." Po drugi strani pa je Slovenija v nekaterih kategorijah izredno uvozno odvisna, opozarja: "Kar pomeni, da je konkurenca še bolj okrnjena in so cene še bolj v nasprotju s pričakovanji." Glede inflacijskih pričakovanj Kuhar izpostavlja še psihološki moment: "Večja ko so inflacijska pričakovanja kupcev, ki so s tem na nek način pripravljeni na podražitve, manj je volje pri trgovcih ali ostalih deležnikih v verigi, da bi zniževali cene."

Slovenci med najbolj cenovno obsedenimi

Kljub umirjanju rasti cen pa je težko napovedati, kako se bodo te gibale v novem letu. "Imamo vojne, geopolitične premike in močno renacionalizacijo proizvodnih procesov. Tudi v prehranskem sistemu začnejo podjetja govoriti o tem, da je treba proizvodnjo premakniti bližje porabi. Dogajajo se velike spremembe in kratkoročno je zelo težko povedati, ali smo zdaj v obdobju, ko je že možno pričakovati, da se bodo cene hrane kmalu znižale, saj te niso odvisne samo od kmetijske pridelave, temveč tudi od energentov. Nimam občutka, da bi lahko kmalu prišlo do bistvene pocenitve," pojasnjuje Kuhar.

Dolgoročno pa bo moralo po njegovem mnenju priti do korenitih sprememb, če se želimo izviti iz omenjenih odvisnosti od nihanj na globalnem trgu. "Gledano dolgoročno nazaj, se hrana ceni, pri čemer nastajajo številne negativne eksternalije teh nizkih cen. To pomeni, da nastajajo stroški, ki jih tako uporabniki kot proizvajalci živil ne plačajo. Med drugim gre za neplačane stroške vpliva na okolje, ki ga imata pridelava in predelava hrane. Hitro procesirana in agresivno proizvedena hrana, ki je poceni, pa nima le negativnega vpliva na okolje, temveč tudi na zdravje ljudi." Tretji aspekt pa po Kuharjevih besedah predstavljajo družbene posledice navedenega. Zaradi agresivne cenovne politike namreč prihaja tudi do zapiranja proizvodenj in izgube delovnih mest v panogi. "Če želimo vse to sprejeti in tudi korigirati, se bo moral prehranski sistem spremeniti tudi v tem smislu, da bo morala biti nekakovostna hrana dražja in bo morala cena te hrane vključevati tudi stroške vplivov na okolje. Če želimo dolgoročno vzpostaviti nek trajnostni in vzdržen sistem proizvodnje in porabe hrane, več ne bomo mogli uživati takšne hrane, temveč bo morala biti hrana proizvedena na drugačen način in kakovostnejša." A pri tem bi znala v Sloveniji predstavljati oviro njena posebnost, ki jo izpostavlja Kuhar - izjemna cenovna občutljivost potrošnikov. "Naša družba ne sodi med najmanj premožne v Evropi, sodimo pa med najbolj cenovno obsedene. V tem smislu iskanja ugodne cene smo kot nacija absoluten fenomen, kar pri svojem komuniciranju z javnostjo izkoriščajo tudi trgovci, ki že desetletje kupcem sporočajo, da so najcenejši."