Vlažna odjuga nikakor ne sodi v december. V Ljubljani je bilo v zadnjih 30 dneh le 23 ur sonca

Leto se končuje kar nekam žalostno. Vreme nam zagotovo daje tak vtis, zlasti po kotlinah. Sonca nismo videli že lep čas, ko tole pišem, ga je bilo v Ljubljani v zadnjih 30 dneh od povprečno 53 ur le 23. Drugod je bilo vendarle bolje, a povsod ga je bilo v zadnjih desetih dneh dosti premalo, tudi na Primorskem, posebno ob morju. Vse skupaj zgleda še bolj temačno, ker ni snega. In povrh vsega tale vlažna odjuga, ki nikakor ne sodi v december. Verjetno bi se našlo še kaj, nad čimer bi se lahko pritoževali.

Verjetno bomo konec leta 2021 hitro pozabili. A če si boste vendarle zaželeli kasneje osvežiti spomin na tole vremensko žalost, bomo imeli meteorologi seveda vse natančno zabeleženo in arhivirano. Če pa pogledamo malo dlje nazaj v 2021, je bilo vreme v tem letu po svoje kar zanimivo. Se morda spomnite zelo toplega februarja? Ponekod je povprečna mesečna temperatura zraka presegla tri stopinje Celzija, kar je za povprečje tega meseca zelo veliko. Februarska toplota nam je verjetno kasneje zakuhala aprilsko pozebo. Takrat so se namreč zaradi pretirano toplega vremena začele prebujati rastline in kasneje se ta proces očitno ni več ustavil, le nekoliko upočasnil se je marca, ki je bil glede temperature povprečen. A vloga temperaturno povprečnega marca je, da počasi prebuja naravo, kar je tudi letos opravil. Če bi bil malo hladnejši, bi morda rastline začetek aprila, ko je sledila pozeba, pričakale nekoliko bolj "zaspane" in jih nizke temperature ne bi tako prizadele. Tako pa … Ja, februar je bil kriv, ko smo že tako nagnjeni k temu, da moramo vedno najti krivca, pa naj to kaj pomaga ali ne.

Pogosto bi bilo bolje, da bi iskali rešitev težave kot to, kdo je zanjo kriv, saj s tem ničesar ne rešimo. Tako počnemo tudi pri vremenu in podnebju. Določili smo že vzroke, povzročitelje, krivce, pa se nič noče premakniti na bolje, v "normalo". In kaj je normalno? To so razmere, ki jih poznamo, v katerih smo (skoraj) do sedaj živeli in se jim prilagodili. Pa čeprav je človeštvo v preteklosti tudi že doživelo marsikaj, na primer mini ledeno dobo v srednjem veku, ko je šlo marsikaj narobe, ko so ljudje trpeli, ker zaradi hladnih in deževnih poletij ni bilo hrane. A brati zgodovinske učbenike v udobnem fotelju je lahko, razumeti in podoživeti take krize pa dosti težje. Nekaj podobnega se je v preteklosti dogajalo ob izjemno močnih vulkanskih izbruhih, morda ne po vsej Zemlji.

Zdaj smo na vrsti mi. To, kar doživljamo, ni prijetno. Ponekod je že tako hudo, da so tamkajšnji ljudje pripravljeni dati vse, kar imajo, pretrpeti mraz, vodo, vročino, izkoriščanje, pretepanje in druge načine "človeške prijaznosti", da bi prišli tja, kjer bi lahko preživeli oziroma kjer bi preživeli vsaj njihovi otroci. Ne bi vi naredili enako, če bi bili v njihovem položaju? Postajamo priča surovemu boju za obstanek? Postajamo človek človeku volk ali smo to že od nekdaj, pa sedaj spet prihaja bolj na površje?