Urška Mlinarič
Zdravstvena reforma je mantra političnih strank že dobro desetletje, a nihče še ni imel zadostne politične volje, da bi jo tudi udejanjil. Tako je zdravstvo po epidemiji v še večjem razsulu. Politične stranke vseh barv pa jo tudi tokrat napovedujejo in obljubljajo, kot je mogoče razbrati iz njihovih programov in izjav za različne medije, marsikaj, kar naj bi zagotovilo večjo dostopnost do zdravstvenih storitev, in to vsem prebivalcev, ne glede na to, v katerem delu države živijo.
Večne čakalne dobe
Skrajševanje čakalnih vrst je tako ena od prioritet. Večina kot prvi ukrep vidi nujnost prečiščenja čakalnih seznamov. V SD celo napovedujejo imenovanje državnega sekretarja, ki bi bdel nad skrajševanjem čakalnih vrst tako dobro, da bomo pod njihovo vlado na specialistični pregled čakali največ 30 dni, medtem ko v SDS ocenjujejo, da bi moral Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) vzpostaviti permanentni mehanizem skrajševanja čakalnih dob s prerazporejanjem neopravljenih programov med izvajalci, pri čemer bi bili v skrajševanje vključeni vsi izvajalci zdravstvenih storitev.
Tudi v Gibanju Svoboda bi z začasnim ukrepom v skrajševanje vključili vse izvajalce zdravstvenih storitev, ki bi jih plačevali glede na opravljeno. V Levici bi potem, ko bi dobili natančne podatke, odpravili dvoživke (delo v javnem zavodu in pri zasebniku, op. p.), saj menijo, da se prav zaradi tovrstnega dela podaljšujejo vrste in kujejo dobički zunaj zdravstvenega sistema. Programe z najdaljšimi čakalnimi vrstami pa bi financirali glede na realizacijo. Tudi NSi vidi rešitev v vključitvi vseh izvajalcev v skrajševanje, vzpostavitev kakovostnega sistema čakajočih na enotni informacijski podpori.
Dvigniti produktivnost za deset odstotkov
Nekdanji minister za zdravje in generalni direktor ZZZS Samo Fakin je zadovoljen, da se je po dveh letih sploh začelo govoriti o čakalnih vrstah, "a pravih rešitev za njihovo odpravo ne ponuja nobena". "Za to, kako se lotiti tega problema, je treba imeti ustrezne analize," poudarja in spomni na že večkrat ponujeni recept. "Danes ni težava zagotoviti 200 milijonov evrov, kolikor je potrebno, da se počistijo čakalne vrste. Vendar pa bo hkrati treba izboljšati organizacijo dela na način, da se produktivnost, količina dela, ki jo bodo opravili zdravniki, dvigne za deset odstotkov," je jasen. In na to naveže tudi plače v zdravstvu. Zagotovitev boljših plač v zdravstvu niso le obljube nekaterih političnih strank, temveč zahteve tako rekoč vseh zdravniških združenj; od Zdravniške zbornice Slovenije, sindikata Fides in Mladih zdravnikov Slovenije.
"Višina plače mora biti odvisna od količine in kvalitete opravljenega dela," poudarja nekdanji minister, ki opozori, da je bila narejena napaka, ko se je zdravnikom zagotovilo dodatnih 20 dni dopusta. "Če bi ostali pri 35 dnevih dopusta in dvigu produktivnosti, bi lahko hitro skrajšali vrste."
Tako kot Levica bi tudi Fakin odpravil dvoživke. "Če želijo delati v prostem času, naj si odprejo popoldanski s.p., a tega nihče noče," pove. Vse druge stranke bi takšno delo dopuščale, s tem da bi bilo treba jasno razmejiti delo v zasebnem in javnem sektorju, uvesti boljši nadzor nad izdajanjem dovoljenj in izvajanjem popoldanskega dela.
Pomembna tema zdravstvene reforme bi moralo biti vodenje javnih zdravstvenih zavodov. V nekaterih strankah sicer izpostavijo nujnost večje avtonomije in odgovornosti zdravstvenega menedžmenta, a kot pravi Fakin, so zgolj v Gibanju Svoboda izpostavili, da bi ti zavodi morali biti vodeni kot gospodarske družbe. "Le če bi bil direktor osebno odgovoren za rezultate in bi člani nadzornih svetov s svojim premoženjem jamčili zakonitost delovanja, bi delali v korist institucije."
Trohnenje sistema, plačilo storitev
Dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja izrecno med strankami, ki se jim nasmiha vstop v parlament, ne bi ukinili le v NSi, kjer menijo, da je v osnovi treba preoblikovati celoten sistem zdravstvenega zavarovanja na način, da bo bolnik izbral izvajalca zavarovanja in izvajalca storitev, medtem ko se v SDS do tega vprašanja Slovenske tiskovne agencije (STA) niso jasno opredelili. V Gibanju Svoboda bi ga preoblikovali, v LMŠ se ob ukinitvi zavzemajo za prenos pod obvezno zavarovanje, s čimer bi se sredstva, ki so danes dobički zavarovalnic, in sredstva, potrebna za njihovo delovanje, prenesli v javno blagajno. Tudi v Naši deželi bi ga ukinili, ZZZS, ki upravlja sredstva iz obveznega zavarovanja, pa bi moral delovati po zakonski ureditvi vzajemne zavarovalnice, na način, da bi o porabi odločali izključno predstavniki zavarovancev v skupščini. V gibanju Povežimo Slovenijo menijo, da mora biti morebitna ukinitev ali sprememba na tem področju stvar širokega konsenza.
Kje je interes pacienta
Dr. Bruno Nikolić, Fakulteta za upravo, Ljubljana: "Politične stranke v večini naslavljajo tradicionalne teme, kot so ukinitev dopolnilnega zavarovanja, skrajševanje čakalnih vrst, omejevanje dvoživk, pri čemer ne pozabijo omeniti izraza reforma, ki je že del osnovne zdravstvene abecede.
Razvoj zdravstva zaznamuje rigidnost, saj večjih sistemskih sprememb ni bil deležen že od leta 2005. Pri tem igra ključno vlogo politika. Na desnem polu političnega parketa prevladujejo ves ta čas tako imenovane tradicionalne politične stranke, denimo SDS, ki se kažejo kot zelo neučinkovite v kontekstu uvajanja sprememb v zdravstvu, na levem polu pa v zadnjem obdobju spremljamo nove obraze, denimo Cerar, Šarec, kar za uvajanje večjih sistemskih reform ni najprimerneje, saj se večje reforme tradicionalno uvajajo v prvi polovici mandata, ko se ti še lovijo.
Temu primerno je tudi trenutno stanje v zdravstvu, ki je ujeto med različne interese, med katerimi prevladujejo javni zavodi, zasebniki in politične stranke, pri čemer ostaja interes najpomembnejšega deležnika, pacienta, nem. Če predstavljajo volitve najmočnejše orožje, s katerim lahko pacient vpliva na zdravstvo, potem sem zelo skeptičen glede prihodnjih sprememb, ki bodo usmerjene v paciente."
Da je sedanji sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nesolidaren, se strinja tudi Fakin, ki pravi, da bi bilo daleč najboljše, če bi imeli eno zdravstveno blagajno, saj je to z vidika stroškov najceneje. "Da bi zagotovili solidarnost in povečali dostopnost do storitev, pa potrebujemo 700 milijonov evrov. Za to v primeru ukinitve dopolnilnega zavarovanja potrebujemo bodisi dvig prispevne stopnje ali je treba vzeti iz proračuna. Pri tem pa nihče ne pove, da nižanje davkov pomeni manj prilivov v blagajno. Nobena stranka noče, ne more ali ne zna prikazati celovite slike. Tudi sicer smo v volilnih programih na področju zdravstva priča temu, da vsi povedo le, kaj bi bilo treba narediti in zakaj, ne pa tudi, kdo, do kdaj, kako in s čim bo to naredil. To je tako, kot če bi vam kuhar zamolčal dve do tri glavne sestavine, ki jih potrebujete za pripravo jedi," je jasen Fakin, ki dodaja, da bomo, če tudi tokrat reforme ne bodo izvedli, priča trohnenju zdravstvenega sistema.
"Mene za zdravstveni sistem ni strah, bolniki in zdravniki bodo vedno, vprašanje pa je, koliko nas bo to stalo. Javni zdravstveni sistem je najcenejši, a če bomo šli v smer, da ne bo zagotavljanja zdravstvenih storitev v javnem sistemu, bomo zanje morali plačevati bistveno več zasebnikom, ki pa si jih vsi ne bodo mogli privoščiti. Temu smo že priča na področju zobozdravstva, ko si marsikdo ne more plačati popravila zob," zaključi Fakin.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
