Uroš Gramc
"Tisti, ki ga bodo videli, ga nikoli ne bodo pozabili." Tako je Miguel Prieto, športni direktor v moštvu ONCE, leta 1997 pisal vodstvu dirke po Španiji. Šlo je za "goro v Asturiji, kakšnih 15 km od Ovieda, na katero je bila cesta le na redkih zemljevidih," je še dodal. Prireditelji, ki so obupno želeli iz sence slovitega Gira, sploh pa Toura, so predlog prejeli z navdušenjem in brutalni Angliru dve leti kasneje prvič uvrstili na traso. Takrat je na njem slavil Španec Jose Maria Jimenez, na končnem cilju v Madridu Nemec Jan Ullrich. Že leto kasneje je rekordni čas nanj, ki velja še danes, postavil Španec Roberto Heras, s štirimi rdečimi majicami rekorder Vuelte, ki ga lovi Primož Roglič. Zasavec ga je preizkusil že pred tremi leti in - kot številni pred njim - ni bil navdušen. Danes ga čaka težko delo, če želi odpirati šampanjec.
Smrtonosna kozja pot
"Mislim, da mi je vzel kakšno leto življenja," je 33-letni Kisovčan dejal za TV Slovenija: "Ampak te stvari hitro pozabimo. Upam, da bom tokrat imel boljše noge, da bom malo hitreje prišel na vrh in da bo tudi malo manj boleče." Rekordni čas nanj drži Heras (41:55), ki se je kot edini doslej spustil ne le pod 43 minut, ampak celo pod 42. Sta pa v tistem letu tudi Rus Pavel Tonkov in Španec Roberto Laiseka (oba 43:24) postavila čas, ki je še danes med najboljšimi petimi. V deseterici pa so tri znamke izpred desetletja, ko je Vincenzo Nibali ni mogel nadoknaditi pičlih treh sekund v epskem dvoboju proti Chrisu Hornerju. Več kot desetkrat ga je napadel in se upehal, takrat je Američan švignil mimo Italijana in se v kolesarsko zgodovino tik pred 42. rojstnim dnem vpisal kot najstarejši zmagovalec grand toura.
Vsak obisk Angliruja, bilo jih je osem, je ponudil posebno zgodbo. Do danes so se domala vsi kolesarji z nadčloveškimi napori že sprijaznili, v začetkih pa je 12,4-kilometrski vzpon z 9,8 odstotka povprečnega naklona, ki se zaključi na 1558 metrih višine, dvigoval precej prahu. Nekateri ga opisujejo kot najtežjega v Evropi, sploh v zadnjih šestih kilometrih, ko cesta večkrat prebije 20 odstotkov. Najbolj smrtonosen odsek Asturijske pošasti je La Cuena les Cabres (kozja pot), kakšnih 700 metrov med dvema serpentinama že blizu zaključka, ki ga opisujejo kot stopnišče brez stopnic. Najbolj odmeven protest, da so to vključili v Vuelto, je pred 21 leti pripravil David Millar. Britancu je šlo vse narobe. Že prej je večkrat padel, ob vzponu v dežju pa je ob prometnem zastoju zavladal tak kaos, da je meter pred ciljem snel številko in odstopil. Kasneje mu je bilo žal, saj je bil v skupnem seštevku na devetem mestu, za kar se je opravičil svoji ekipi.
Španec Alberto Contador je bil leta 2008 kot edini doslej prvi na vrhu in na koncu dirke. No, podobno je leta 2011 uspelo njegovemu rojaku Juanu Joseju Cobu, vendar so ga osem let kasneje zaradi dopinga diskvalificirali. Skupno zmago, prvo tritedensko za Veliko Britanijo, so prisodili Chrisu Froomu. V zelo lepem spominu ima Angliru Contador. "El Pistolero" ga je edini osvojil dvakrat, drugič pred šestimi leti za konec kariere. "Takrat je bilo precej bolj čustveno. Zadnja dirka ti za vse življenje ostane v spominu," danes pravi 40-letni Španec.
Vingegaard: Nočem razmišljati o rdeči majici
Največjo zmago v karieri je tam pred tremi leti dosegel Hugh Carthy. Konkurenca takrat je bila podobna letošnji - Vlasov, Mas, Carapaz (praktično edini manjka), Roglič, Kuss, tudi Vingegaard ... vsi so ga gledali v hrbet. A letos bi bil Carthyjem vnovični uspeh veliko presenečenje. V 16. etapi, ki je imel le zahteven zaključek na prelaz Bejes, je zaostal deset minut. Z napadom štiri kilometre pred ciljem je še drugo etapno zmago slavil Jonas Vinegaard in Rogliča preskočil v skupnem seštevku. Danec je s tem namignil, da morda teren le ni pripravljen za slavje Seppa Kussa, ampak bo trojec Jumba obračunal med sabo. "Nočem o tem razmišljati, zdaj želim le uživati v zmagi," je dejal Skandinavec. Prvo mesto je posvetil moštvenemu kolegu Nathanu van Hooydoncku, ki se je doma ponesrečil: "K sreči zdaj dobivamo dobre novice, kar je veliko olajšanje." Roglič je tudi tokrat spet le nadziral tekmece. "Etapa je bila hitra, kratka, sladka. Nisem lovil, k sreči sem prispel na vrhu z drugo skupino," je dejal Zasavec, ki ima že kar občuten zaostanek za vodilnim dvojcem. A Angliru je ustvaril že bistveno večje.
Rezultati 16. etape, Liencres Playa-Bejes, 120,1 km: 1. Jonas Vingegaard (Danska/Jumbo-Visma) 2.38:23 (povp. hitrost 45,5 km/h), 2. Finn Fisher Black (Nova Zelandija/UAE Emirates) +0:43,, 3. Wout Poels (Belgija/Bahrain Victorious) 0:49 ... 8. Primož Roglič (Jumbo) 1:01, 66. Matevž Govekar (Bahrain) 8:48, 68. Jan Tratnik (Jumbo) 9:06, 130. Domen Novak (vsi Slovenija/UAE) 13:36; vrstni red: 1. Sepp Kuss (ZDA/Jumbo) 57.18:10, 2. Vingegaard +0:29, 3. Roglič 1:33, 43. Tratnik 1.34:29, 127. Novak 2.59:22, 129. Govekar 3.00:54.
