Evropsko prvenstvo se je končalo bolj ali manj po pričakovanjih. V polfinale so se uvrstile reprezentance, ki so po kakovosti daleč pred drugimi. Veliko presenečenje bi bilo, če ne bi bilo tako. Italijani so v skupinskem delu in tudi v nadaljevanju prvenstva, predvsem pa v polfinalu, prikazali najboljšo odbojko. Toda finalna tekma je le ena, odloča o zmagovalcu - in Poljaki so zasluženo osvojili naslov prvaka, saj so bili najboljši na najpomembnejšem dvoboju turnirja.
Kakovost igre na prvenstvu je bila na visoki ravni. Razliko so delali predvsem začetni udarci, napadi po dobrem sprejemu pa so običajno zelo natančno izdelani in se zato velikokrat končajo s točko, kar je potrdila tudi finalna tekma. V odbojki vedno bolj v ospredje prihaja potiskanje žoge v blok, zaključevanje napadalnih akcij z obema rokama in še bi lahko našteval.
Tretje mesto Slovencev je odličen dosežek. Pred prvenstvom je bilo bolj ali manj jasno, da se bodo, če ne bo večjih presenečenj, za kolajne potegovale v zadnjih letih štiri najboljše reprezentance. To se je tudi zgodilo. V odločilnih tekmah so odločale malenkosti. Imamo kolajno, lahko bi bila žlahtnejšega sijaja, lahko bi ostali brez nje. Ko potegnemo črto, moramo biti zelo zadovoljni z bronasto in tudi ponosni nanjo. Posameznikov, ki so zaslužni zanjo, ne bom omenjal, lahko rečem, da je k njej veliko prispeval kolektivni duh, ki je stalnica reprezentance, svoje pa je prispeval tudi selektor s sodelavci. Biti tretji na prvenstvu v konkurenci držav, v katerih je veliko profesionalnih odbojkarjev in bogatih klubov z večmilijonskimi proračuni, je vsekakor velik dosežek. Ko razmišljam o slovenski reprezentanci, ne morem mimo tega, s kakšnim srcem igrajo naši fantje zanjo. Vedeti je treba, da bodo, če upoštevamo še prihajajoče kvalifikacije za olimpijske igre, skupaj dobrih pet mesecev. Malo je športnikov, ki bi svoje življenje tako močno podredili športu, kot ga odbojkarji. Namesto počitka po napornih klubskih sezonah se razdajajo še za reprezentanco. Lahko jim le čestitam. Privoščim jim tudi, da bi zaigrali na olimpijskem turnirju prihodnje leto, ta rod igralcev si to zasluži. Za nekatere od njih bo to zadnji vlak v želji, da okusijo olimpijski duh, saj se bodo počasi umaknili iz reprezentance, zamenjali jih bodo mlajši. Ob tem se poraja vprašanje - kdaj bomo spet imeli tako kakovostno reprezentanco, kot je sedanja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
