(KOMENTAR) Jastreb in profi

"Pi*da, ko zmagamo, ne analizirate toliko … A vas res poškodba toliko zanima?! To je šok za nas!" so bile besede, s katerimi je na vprašanje o oceni silvestrske turneje po eni minuti pogovor sklenil trener ženske skakalne reprezentance Zoran Zupančič. Resda po eni minuti poizvedovanja, kako je z Uršo Bogataj in kaj je bil vzrok za njen padec, kar se je kot novinarju zdelo pomembno za javnost oziroma navijače, kot človeku in nekdanjemu športniku, ki še danes čuti posledice strganih križnih vezi v kolenu, pa tudi uvidevno.

Novinarji dobro poznamo primerjave s hijenami in jastrebi, na Hrvaškem se je prijel celo izraz "dnovinarji", ker ti problematizirajo nogometna slavja s Thompsonovimi pesmimi, a na Večeru vendarle še dajemo nekaj tudi na etične standarde. Še vedno veljamo za primer dobre prakse na fakultetah. V štirih letih dodiplomskega in letu podiplomskega študija novinarstva pa se človek dodobra spozna tudi z etičnim kodeksom in če ne nazadnje magistrira pri profesorici za etiko, mu je tudi nehigienično drezati v nesrečni dogodek, ki bi lahko za ne le dvojno olimpijsko prvakinjo, pač pa vselej prijazno in spoštljivo dekle, pomenil konec kariere. Konec življenja, kot ga je doslej poznala. Sam imam težave denimo že s tem, da televizijski prenosi vsebujejo počasne posnetke poškodb. Že ogled zvina gležnja tistim, ki so ga kdaj doživeli, na obraz nariše grimase – če sploh še lahko strmijo v ekran. Jaz ne.

Obzirno sem se zato zahvalil Niki Križnar za odgovor na osnovno vprašanje in jo izpustil izpred diktafona. Zaradi nesreče cimre in prijateljice (ter kmalu morda svakinje) je bila na robu joka in čeprav sem se na praznični dan, ki bi ga še najraje preživel z družino oziroma svojim enoletnikom, pripeljal dobro uro in pol stran, da slišim in bralcem prenesem prve vtise naših skakalk po enem od vrhuncev skakalne sezone, sem z razumevanjem sprejel dejstvo, da bom ostal brez nekaterih izjav glavnih akterk. Da bom na istem kot vsa preostala novinarska srenja, ki ji je Ljubno predaleč ali ki ji 1. januar pomeni dan za počitek. Še sam nisem mogel verjeti, da sem ob nacionalnem radiu in televiziji ter Pop tv-ju edini novinar na dogodku. Torej edini slovenski "pišoči" novinar. Saj je bilo lani skoraj enako, a mi je vseeno družbo delal vsaj Sta-jevec. Letos še ta ne. Le redar. Skoraj ga ni športnega spektakla, ki ga v Sloveniji še nisem videl, pa še marsikaterega v tujini sem, a mirne vesti lahko trdim – s strani slovenskih medijev je silvestrsko Ljubno najbolj podcenjen športni dogodek.

A to ni moj problem. Še več – v tem sem videl prednost. Ni se mi treba drenjati s preostalo sedmo silo (na Planici malodane plezamo eden po drugemu, op.p.), imel bom lažji dostop do ljudi, ekskluzivne izjave. Naivno sem celo računal na to, da bo moja prisotnost v očeh skakalnega selektorja cenjena. Da si bo voljan vzeti čas in povedati kaj o turneji. Čakal bi ga cel večer, če bi bilo treba. Naj opravi z vsemi obveznostmi, ki jih ima. Ni problema. Potem pa naj le nameni par minut za naše bralce. Ni treba več. Higienski minimum za javnost, ne zame osebno.

Še dobro se spomnim pomladi. Kako voljan in željan je bil intervjujev, ko je od smučarske zveze zahteval več. Ko je grozil z odstopom – in za nekaj časa tudi odstopil. Boril se je za enakopravnost z moškimi skoki, za nadgradnjo, za večji profesionalizem. Ki ga tokrat ni pokazal. V precej bolj medijsko oblegani moški skakalni ekipi novinarjem še nikdar nihče ni pokazal hrbta. Nikdar ni bilo očitkov, da nas zanimajo napačne stvari ali da si ne želimo analiz ob zmagah. Ker to ne bi bilo res.

Je pa res nekaj drugega. Zupančiča so neprijetna vprašanja šele čakala. Morda je to slutil. Zakaj je lani daleč najboljša ekipa letos šele četrta? Zakaj na devetih tekmah še nismo videli slovenske zmage? Zakaj so Slovenke na Ljubnem ostale brez stopničk? Do nadaljnjega vprašanja ostajajo neodgovorjena. Sezono bo Zupančič reševal na nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici. Kjer pa bo očitno brez ene od ključnih adutinj, Bogatajeve. Brez, če surovo poenostavimo, enega od ključnih sredstev za dosego cilja. Hja, če tako pomislim, pa morda razumem nervozo mojega soimenjaka, ki mu je cena od pomladi močno padla. Službe niso za večno, a saj ni edini, ki bo naslednje tedne na prepihu.