Zoran Mijatović
Slovenska košarkarska reprezentanca je odpotovala na Japonsko, kjer se bo v soboto ob 8. uri po slovenskem času na zadnji pripravljalni tekmi udarila z gostiteljico, teden dni kasneje pa z dvobojem proti Venezueli začela svetovno prvenstvo. Tik pred odhodom je selektor Aleksander Sekulić dokončno skrčil seznam; doma sta ostala Aljaž Kunc (zato bo na velikem tekmovanju debitiral Bine Prepelič) in Jordan Morgan (mesto naturaliziranega košarkarja je pripadlo Miku Tobeyju). Ekipa se je na pot odpravila s popotnico dveh porazov z zvezdniškega turnirja v Malagi - evropski in svetovni prvaki Španci so bili boljši za 20 točk (99:79), prvi favoriti vsakega velikega tekmovanja Američani pa za 30 točk (92:62). Proti slednjim ni igral Luka Dončić, ki je proti Špancem začutil bolečino v nogi, a kot pravi, ni razlogov za alarm: "Gre za staro poškodbo (stegenske mišice, op. a.), ki mi je težave povzročala že marca v ligi NBA. Zato smo opravili pregled z magnetno resonanco. Preventivno. Vse je OK. Nič hujšega." In tudi nič nenavadnega, glede na to, da se ga tekmeci lotevajo s precej večjo vnemo kot drugih. Na trenutke se zdi, da je Dončić pravcata boksarska vreča za nasprotnike: "Tega sem že navajen. Že od mladih nog sem tarča druge ekipe. To je del košarke."
Zmanjkalo časa za trening
Bolj kot Dončićeva poškodba vzbuja skrb igra Slovenije proti reprezentancama, ki sta vselej merilo za ekipe, ki ciljajo na medalje. "Ja, prostora za napredek je še veliko. A bilo je tudi veliko dobrih stvari. Ko smo skoncentrirani in delamo, kar moramo, smo zelo nevarna ekipa. Le držati se moramo pravil, ki jih postavimo pred tekmo. To bi morali delati vseh 40 minut," opozarja. Ker se to na pripravljalnih tekmah ni dogajalo, je trpel predvsem slovenski koš. Nasprotniki, resda renomirani, so dosegali po sto točk ali se temu dosežku tesno približali - Črna gora jih je zadela prav toliko, Španija 99, Grčija 98, ZDA 92 ... "Mislim, da je obramba res naša največja težava. Tudi veliko skokov smo izpustili. S tem se moramo ukvarjati. Vsak mora zapreti svojega igralca ob skoku, več moramo uporabljati roke ... V teh dveh elementih, obrambi in skoku, so še največje rezerve," opozarja Dončić in statistika mu pritrjuje. Denimo, Američani so na zadnji tekmi skok dobili s kar 47:33, pa čeprav v postavi ni najbolj zvenečih imen iz lige NBA, obenem pa se je zdelo, da ob visoki točkovni razliki niti ne igrajo na vso moč. Dončiću te prevlade ni bilo lahko spremljati s klopi: "To je zmeraj težko. Vedno hočem biti v igri, igrati."
Vse skupaj bi moralo biti veliko bolje na zadnji pripravljalni tekmi proti Japonski, ki je vendarle najslabše rangirana reprezentanca na Fibini lestvici (36. mesto), s katero se bo pred SP merila Slovenija (7. na Fibini lestvici). "Tekma bo sicer prišla prav, a tudi sicer smo jih imeli kar veliko. Morda mi je malce časa zmanjkalo za trening. Še največ ga je bilo tiste tri, štiri dni pred prvo tekmo proti Kitajski. Na Japonskem bo veliko treningov, verjamem, da bomo tam odpravili zadnje pomanjkljivosti," je prepričan prvi zvezdnik ne le ekipe, temveč najbrž kar celega prvenstva. Prav zaradi njega, ker je velik magnet za tamkajšnje občinstvo, so si Japonci izbrali, da bodo gostili skupino s Slovenijo.
Če bo treba, bo center
Lepe spomine na Japonsko, natančneje na olimpijske igre leta 2021 v Tokiu, pa ima tudi Dončić oziroma devet košarkarjev iz aktualne ekipe, ki jih je blokirano polaganje Klemna Prepeliča ločilo od finala. "Takrat je sicer igre zaznamoval mehurček, a Tokio je lepo mesto. Kar pa se tiče košarke: treba je dobro oddelati treninge in dobro odigrati zadnjo pripravljalno tekmo," je vse prej kot nostalgičen redkobesedni Dončić, ki ni želel niti preveč razpredati o izboru med Morganom in Tobeyjem: "Oba sta v redu dečka. Nisem pa trener, da bi koga izbral."
Če bi lahko, bi Sekulić najbrž obdržal kar oba, saj je Slovenija najšibkejša pod košem. Žiga Dimec v drugi japonski ligi pač ne more napredovati, Binetu Prepeliču, ki se kali v Belgiji, pa v boju z elitnimi krilnimi centri še manjkajo izkušnje in kak centimeter. "Glede na to, da smo izgubili Vlatka Čančarja ... Če bo treba, bom igral tudi na centru. Saj s Sekulićem sva že govorila, da bom v obrambi pomagal pod košem," takšne naloge že iz kluba niso tuje košarkarju Dallasa, ki poudarja, kako hud udarec za reprezentanco je bila poškodba drugega slovenskega NBA-jevca. "Čančar je izjemen igralec. Njegovo poškodbo je bilo težko sprejeti - ne le zame, pač pa za vse igralce in trenerski štab. To je velika izguba za nas."
"Če ne bi verjel v medaljo, ne bi bil tukaj"
Ne le brez Čančarja, tudi brez kapetanov Gorana Dragića in Eda Murića je reprezentanca v primerjavi z lani, ko so se sanje o medalji razblinile v četrtfinalu proti Poljski, letos na papirju šibkejša. "Nerad govorim o preteklosti. Kar je bilo, je bilo. Minulo leto za nas res ni bilo dobro," se Dončić nerad spominja berlinskih dogodkov. Vendar za letos ne znižuje ciljev: "Če ne bi verjel v medaljo, ne bi bil tukaj."
