Na prestolu dirke po Italiji: Vsak dan šampanjec? Uživaj, dokler traja

Uroš Gramc Uroš Gramc
26.05.2024 21:01

Tadej Pogačar ni le zmagal na italijanski pentlji, ampak hkrati podiral rekorde in navduševal navijače, ti pa so mu vračali energijo, čeprav so ga kdaj tudi opekli, udarili.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Prvič je šel v Rim in boljšega trenutka ne bi mogel izbrati. Nihče se ne bi sramoval takšnega sprejema, parade za šampione, kot jo je doživel Tadej Pogačar, zmagovalec 107. dirke po Italiji. Drugi Slovenec, kronan v večnem mestu, po Primožu Rogliču lani. A če je bil slednji s 14 sekundami prednosti pred drugouvrščenim le tri sekunde oddaljen od minimalne prednosti Fiorenta Magnija iz leta 1948, je slednji imel najvišjo po 59 letih, ko je Italijan Vittorio Adorni leta 1965 slavil z zalogo 11:26.

Čas ni pomemben, samo zmaga

"Brez besed sem. Težko je opisati ta trenutek. Neverjetno je," je slovenski šampion dejal tik po prihodu v cilj v italijanski prestolnici. Saj mu ni bilo treba veliko govoriti, številke so dovolj zgovorne. Le štiri sekunde mu je zmanjkalo, pa bi bila njegova prednost v skupnem seštevku neverjetnih deset minut. Ko je dan prej v Benečiji vknjižil šesto etapno zmago, s petimi v roza majici je izenačil rekord legendarnega Eddyja Merckxa, o tem menda ni razmišljal. Več kot dve minuti pred vsemi zasledovalci je prispel v cilj po napadu na Monte Grappo, lahko bi dodal še kakšno sekundo, a je raje proslavljal. "Deset minut nikoli ni bil cilj. To ne zaznamuje tvoje kariere. Sploh ni pomembno, lahko zmagaš tudi z eno sekundo, samo da zmagaš. Ni pa nikoli bilo lahkih trenutkov. Poklon tudi drugemu in tretjemu, vsem, ki so se vsak dan borili do Rima."

Epa

Njegovi cilji so bili drugje, a za to, da ni bil vodilni vso dirko, kot Merckx leta 1973 in Gianni Bugno leta 1990, da mu je zmanjkal le en dan, mu ni bilo mar. "Nobenih obžalovanj nimam, ta Giro smo odpeljali izjemno. Šlo je res gladko, zelo malo je bilo slabih trenutkov. Če bi še zadnji dan zmagali z Molanom, bi bilo že več kot popolno, toda vsakič res ne moreš zmagati." Čeprav na daleč ni bilo videti, je občasno kar trpel. "Seveda, velikokrat sem se počutil neudobno. To so trije tedni dirkanja, veliko je takih trenutkov na kolesu, izven kolesa, ne moreš spati in podobno. Težka dirka je, ampak to je bil eden mojih najboljših grand tourov. Počutil sem se odlično, imel sem neverjetne noge in bom poskusil obdržati to mentaliteto na naslednjih dirkah."

Dodatno delo, a poseben občutek

Ob Pogačarju so običajne debate, da je majico vodilnega pametno občasno komu prepustiti in prihraniti čas ter energijo, potihnile. Vse tri tedne je bil pod žarometi, še lep čas po cilju stal na odru za zmagovalce, odpiral šampanjec in oblačil razne majice. "Generalno gledano to prinaša dodaten pritisk, veliko je dela, a obenem se počutiš posebnega in je lepa zadeva. To vsi hočejo in poskušaš uživati, dokler traja. Mogoče me čez par let vsi pozabijo in bom imel svoj mir."

Družbo na stopničkah sta Tadeju Pogačarju delala Daniel Felipe Martinez (levo) in Geraint Thomas. 
Reuters

Če bo šlo tako naprej, ga še lep čas ne bo imel. Čez zimo je prvi kolesar sveta storil še korak naprej, kar pripisuje tudi menjavi trenerja. Španec Javier Sola je nadomestil rojaka Iniga san Millana. "Ne smem povedati vsega, kar sem naredil drugače, lahko pa nekaj. Z Inigom san Millanom sva imela dober odnos, njegov trening mi je zelo ustrezal, ampak včasih potrebuješ malo spremembe. Po petih letih sem poskusil malo drugače, tudi nekaj stvari izven kolesa na telesu. Očitno mi je dobro delo, nič drastičnega sicer, ampak dobro sem se odzval, dobro smo delali pozimi in ves čas priprav. Hkrati pa postajam starejši in tudi izkušnje odigrajo svojo vlogo."

Tudi majica najboljšega hribolazca je njegova. 
REUTERS

Pripravljen tudi na udarce

Za dirko po Italiji v luči nadaljevanja sezone ni bilo pomembno le to, da zmaga. "Dirko sem želel zaključiti z visoko moralo in dobrimi nogami. Mislim, da mi je uspelo." Ob koncu je bilo najslajše, ko ga je v petek v Dolomitih in v soboto v Benečiji spremljajo ogromno slovenskih navijačev. Na Monte Grappo so pripravili teren za spektakel, ki ga je 25-letnik zaokrožil z veličastno zmago. "Neverjetno je bilo od vznožja do vrha, nora atmosfera. V 18 kilometrih je to kar nekaj ljudi. Po radiu sploh nisi mogel govoriti, nič se ni slišalo. Bilo je tudi nekaj trenutkov, ko je kdo prišel preblizu, se te poskušal dotakniti, pa te je v resnici kar močno udaril. Moral si biti pripravljen, stabilen na kolesu, da ne bi padel," je dejal as s Klanca pri Komendi.

Pa se ni pritoževal: "Ni bilo tako slabo. Enkrat je ob meni tekel nekdo z baklo. Bilo je na meji, da bi me opekel, čutil sem že iskrice na roki, ampak nič groznega se ni zgodilo." Se je pa veliko lepega. Na primer: iz rok kolega iz ekipe, ki je stal ob cesti in mu ponudil okrepčilo, je vzel bidon in ga dal dečku, ki je tekel ob njem na drugi strani. Kamere so to ujele in posnetek je postal viralen. "Fant je imel srečo. Mislim, da mu nisem le polepšal dneva, ampak poskrbel za zgodbo za celo življenje," je povedal Tadej Pogačar, ki si tudi s takšnimi dejanji pridobiva nove navijače. 

Andrej Petelinsek
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta