Nič ne bo z medaljo: Iz boja so se Slovenke izločile same

Prav veliko možnosti za napredovanje slovenskih rokometašic na finalni turnir, kamor se uvrstita dve najboljši ekipi iz skupin, pred zadnjim dvobojem z Madžarkami ni bilo. Svojo usodo so v tuje roke predale po nesrečnem porazu z Norvežankami, ko so bile do zadnjih petih minut v prednosti. Proti Madžarkam so nato klonile še drugič v glavnem delu turnirja. A pustile so izjemen vtis in zato so evropsko prvenstvo zapustile s samimi pohvalami.

Slovenija je na vseh šestih tekmah kazala obraz, kot ga ni še nikoli. "Septembra smo gledali drugo ekipo, kot jo gledamo danes," je že pred začetkom dvoboja ugotovila tudi reprezentantka Nina Žabjek, specialistka za obrambne naloge. Naše rokometašice so bile sicer odločene, da tekmo z Madžarkami dobijo, kajti le zmaga bi jih ohranjala v kombinacijah za nadaljevanje turnirja z zaključnimi boji. In začetek je bil znova obetaven, hitro so prišle do vodstva s 4:2. Standardna linija Ana Gros - Nina Zulić - Elizabeth Omoregie, ki je kombinirala s krilno igralko Barbaro Mavsar in krožno napadalko Natašo Ljepoja, je bila spet na nivoju.

Toda prvi nalet naših je bil hitro zaustavljen. Nekoliko zaradi napak naših, pa tudi, ker so Madžarke uspele strniti vrste. V 14. minuti so naše sosede tudi prvič povedle, s 6:5. Slovenke svojih nasprotnic na velikih prvenstvih še nikoli niso premagale in niti tokrat se to ni zdelo samoumevno. Madžarke so še kar ohranjale pobudo na igrišču, kar jim je prineslo samozavest. V naši vrsti se je poznala utrujenost pri nosilkah igre, tudi psihična izpraznjenost.

Selektor prevzel odgovornost

Selektor Dragan Adžić je odgovornost za to prevzel nase: "To je bila šesta tekma na turnirju in mi se nismo uspeli vrniti na pravi nivo. To ni uspelo meni, zato je to moj poraz. Dekleta so veliko dala za Slovenijo, tudi tokrat so se borila in to pri njih zelo spoštujem. Madžarke pa so samo kaznovale naše slabosti. To je bila za nas lekcija, spet se lahko učimo."

In kje je po mnenju selektorja najbolj škripalo v naši vrsti? "Ključna je bila slaba igra v obrambi. Če bi se sam hitreje odločil za obrambo 5:1, bi bilo verjetno bolje. A za to bi potreboval spočite igralke. Madžarke so dobra ekipa, za nas pa je to prvi turnir na tako visokem nivoju. Bilo bi preveč pričakovati šest izjemnih predstav v tako kratkem času."

Odločitev selektorja, ki je v vrata uvodoma postavil Majo Vojnović, tudi ni bila najboljša. Igralke so ostale brez idej v napadu in zaostanek za Madžarkami je narasel na dva gola (8:10). Še pred koncem prvega polčasa je razpadla še igra v obrambi, težave so bile vse večje. Omilili sta jih Omoregiejeva, ki se je strelsko prebudila, in Ema Abina, debitantka na levem krilu, ko je s tremi lepimi goli dobro izkoristila priložnost na mestu, kjer sicer kraljuje Mavsarjeva. Upanje v uspeh je ekipi povrnila še Barbara Lazović.

Nekaj najlepšega v karierah

Na prvi zadetek Ane Gros smo spet dolgo čakali. Tokrat ga je dosegla šele v 32. minuti, torej prvič doslej šele v drugem polčasu. A zatem je bila nekaj minut nezaustavljiva; očitno je spoznala, da mora znova prevzeti odgovornost. Slovenke so v drugem polčasu prišle do vodstva z 20:19, ki pa ni trajalo, saj so Madžarke spet prevzele pobudo. Ustrezala jim je brezkompromisna igra, na roko so jim šle napake Slovenk, ki v napadu niso zadevale niti iz stoodstotnih priložnosti. Ko se je v napadu ustavilo še Grosovi, je bilo upanja v novo zmago Slovenije konec. Zadnje minute so prinesle samo še divjanje po igrišču.

Še ocena sodnic? Morda res nista krivi za poraz Slovenk, a tokratni sodniški par deklet je bil brez konkurence najšibkejši člen na igrišču. Lahko je pohvalno, da dekletom sodijo dekleta. Toda za tako visok nivo tekmovanja spol ne sme biti edini kriterij. Za Slovenke je bilo to že drugo sojenje brez enakovrednega kriterija sodnic; prvič se jim je to pripetilo proti Norvežankam.

Madžarke so izkoristile vse priložnosti, ki so se jim ponujale ob napakah naših rokometašic, in so na zadnji tekmi na turnirju prišle do prvih točk. Slovenke ostajajo s štirimi na četrtem mestu, ki na koncu prinaša sedmo ali osmo mesto. To je najbolje, odkar tekmujejo pod slovensko zastavo. A priložnost je bila še za nekaj več in vprašanje je, kdaj se bo kaj takega znova ponudilo. Dekleta so se tega zelo dobro zavedala. Zato so igrišče v Stožicah zapuščala s solzami v očeh. Nataša Ljepoja: "To ni bila naša najboljša predstava, a borile smo se do zadnje minute. Zmanjkalo nas je, a naša želja je bila res velika. Želele smo se posloviti z zmago. A kar se nam je zgodilo na tem prvenstvu, je nekaj najlepšega v naših športnih karierah. Ponosna sem na igralke, na tako dober turnir in na gledalce, ki so nas podpirali."