Aleš Mišič
Demonstratorska vrsta alpskega smučanja je promocijsko-izobraževalna vrsta pri Zvezi učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS). Že 80 let obstaja združenje, ki se je včasih imenovalo drugače. "Smo ena od panog Smučarske zveze Slovenije, spadamo pod njeno okrilje. Imamo med 3000 in 3500 člani, to so učitelji in trenerji vseh pojavnih oblik smučanja. Imamo demo vrsto za alpsko in nordijsko smučanje ter deskanje in telemark. V naši je 13 demonstratorjev z vodjo vred. V pomoč so funkcionarji, ki imajo svojo nalogo. Bojan Križaj nam pomaga zelo veliko pri marketingu, Milan Žvan skrbi za povezavo s Fakulteto za šport, Stojan Puhalj je vodja strokovnega sveta vseh panog pod okriljem Zutsa, Miha Gmajner pa predsednik državne izpitne komisije. Ves mozaik je že pred desetimi leti sestavil profesor smučanja dr. Blaž Lešnik, ki je predsednik in direktor Zutsa," pravi Tomaž Šegula vodja komisije za alpsko smučanje pri ZUTS in vodja demo tima.
Ali tudi zveza kaj finančno prispeva za delovanje. Kako je s financiranjem?
"Predvsem mi prispevamo, bi rekli. Edini smo, ki v smučarski zvezi proizvajamo, prihodek ustvarjamo s seminarji, izobraževanji, članarinami, licenciranjem, imamo spozorje."
{media}111997{/media}
Slovenska šola smučanja je v svetu cenjena že vrsto let. V čem je njena kakovost in po čem je prepoznavna?
"Izhajamo z drugega zornega kot druge nacije. Vsi gledajo na šolo smučanja bolj kot na komercialo, naša izhodišča pa so, da je vsak otrok začetnik potencialni tekmovalec. Naše šole smučanja po Sloveniji imajo interes, da tečajnika naučijo čim več v čim krajšem času. Zato imamo metodične postopke bolj neposredne in sodobne kot druge nacije, kjer so tekmovalne zveze ločene od zveze učiteljev, v tujini ni prehajanja in sodelovanja med njimi. Pri nas trening tehnike tekmovalcev izhaja iz značilnosti šole smučanja. Treba je izpostaviti, da bomo vedno učili smučati z nadzorom hitrosti, izkoriščali sodobno smučko, v mejah, ki nam jih omogoča teren oziroma tečajnikovo znanje. Še vedno pa sta samo levi in desni zavoj, nihče si še ni izmislil tretjega. Še zdaj bi nekateri radi delali iz šole smučanja ne vem kakšno znanost. Tisti, ki veliko delamo v praksi, vidimo, da določene stvari, ki bi jih radi nekateri vpeljali, ne držijo vode."
Katere na primer?
"Da bi v nacionalno šolo vpeljali učenje smučanja skozi terenske oblike. V Sloveniji imamo zelo veliko težavo že s širino smučišč, z možnostjo poučevanja po določenih terenih, kaj šele, da bi nam upravljavci smučišč določene terene zapirali, da bi lahko izvajali posamezne oblike. Nam je jasno, da je to fajn, ampak praksa tega ne omogoča. V mislih imam valove, enojne in kontra valove."
Verjetno je zmotno pričakovanje staršev, da se bodo otroci naučili smučati na enem tečaju?
"To je ravno to, kar bi eni radi skomercializirali. Ne da se. Smučanja se nikoli ne naučiš do konca, ker vedno prideš v situacijo, ko ti hitrost, teren ali podlaga predstavlja neko novo situacijo, v motoriki recimo. Če ne bi bilo tega, bi neki tekmovalec, ki bi bil najboljši, vedno zmagoval. Ko se pogoji spremenijo, zmaga drugi smučar, ker mu bolj ustrezajo pogoji, ki jih drugi v tistem trenutku ne obvladajo. Zato reči, da nekdo zna smučati po enem dnevu, enem tečaju, je navadna floskula. Težava v sodobnem smučanju je, da rekreativci večinoma samo izkoriščajo sodobno opremo za svoje smučanje. Smučko, ki je zdaj na trgu, je treba izkoristiti, toda na pravilen način. V praksi se dogaja, da se ljudje spuščajo po smučiščih in jih smuči vodijo, kar se dogaja na slovenskih in tujih smučiščih, na domačih pogosteje. Smučko je treba voditi na dva načina - eden je zarezni, drugi je kombiniran."
Revolucije v zadnjih letih ni bilo niti pri opremi niti pri načinu oziroma tehniki smučanja. So morda spremembe v šoli smučanja?
"Bistvenih sprememb ni. V opremi so vedno določene novosti. V trendu je kombinacija alpske in turne smučke, vendar to ne igra posebne vloge. Kar pa zadevo tehniko, je vidna usmeritev, da ljudje, naša šola smučanja in demonstratorji, smučamo na trgovinskih veleslalomskih smučeh. Smuči so se podaljšale, daljše imajo učitelji in rekreativni smučarji, rekreativne slalomske so skoraj izumrle. Poudarek je na vsestranskih in veleslalomskih smučeh rekreativnega ranga. Začetnike še vedno poučujemo s krajšimi smučmi do višine brade, ko pa nekdo začne relativno dobro smučati, se smuči podaljšujejo."
{quoted-text-ozko}31073{/quoted-text-ozko}
Sandi Murovec je vpeljal metodo poučevanja z uporabo podaljševanja smuči od dolžine 95 do 125 centimetrov. Zakaj je šole niso sprejele?
"Z več vidikov. Uporabniki nacionalne šole so večinoma otroci. Poučevanje otrok in odraslih se razlikuje. Nacionalna šola smučanja mora slediti temu, da zadovoljimo vse uporabnike. Metoda učenja s podaljševanjem smuči je metoda za določene ljudi, je komercialno usmerjena, in to je to. Nacionalna šola smučanja je čisto druga zgodba. Uporabljamo krajše in daljše smuči za določene stvari, metodika poučevanja je odvisna od tečajnika in učitelja, ki se z njim ukvarja. Nacionalna šola mora biti širše zastavljena. Na Mariborskem Pohorju je na primer z metodo UPS nemogoče poučevati, ker so tereni ozki, visijo, isti so za poučevanje in turistično smučanje. Ne bi delal nekih ocen, to je pač njegova zgodba in naj jo ima."
Iztok Belehar je pred časom sprožil kar precej polemik kot zagovornik hitrosti pri učenju smučanja.
"To je ravno to, kar sem razlagal. On natančno tako smuča in zagovarja to, za kar mi pravimo, da je narobe. To pomeni, da te smuči vodijo po smučišču. Ne bi rad delal primerjav in se z njim ukvarjal, ker nima smisla."
Šolarje v zimski šoli v naravi običajno poučujejo športni pedagogi, ki niso vsi učitelji smučanja. Je to težava?
"Športni pedagog pridobi kvalifikacijo za poučevanje smučanja, ko diplomira na fakulteti za šport. Ščiti ga zakonodaja in pri športni vzgoji, tudi če je to smučanje, lahko počne, kar želi. Trend obnavljanja znanja športnih pedagogov je zelo dober, saj jih vedno več, kljub temu da ne potrebujejo licence, hodi z veseljem k nam na seminarje. Zavedajo se, da morajo obnavljati svoje znanje, nič jih ne zavezuje, toda vsak odgovoren športni pedagog to počne. Vsako leto jih pride sto na Roglo povsem pro
stovoljno. So še posamezniki, ki mislijo, da jim tega ni treba, toda pred petimi ali šestimi leti je bilo slabše."
Pot do demonstratorja je dolga. Kako izbirate člane demonstratorske vrste?
"Izbor je zelo preprost. Moraš biti dober smučar, učitelj smučanja in pedagog. Dober smučar postaneš, če si bivši tekmovalec, zelo težko pride zraven nekdo, ki ni bil. Imamo tudi takšne, vendar predstavljajo zelo nizek odstotek. Treba se je usposobiti, pridobiti mednarodno licenco in imeti prakso."
Sodelujete tudi s tekmovalci. Zakaj je to potrebno in kaj jim ponujate?
"Sodelovanje se je začelo že davno, vmes se je zadeva izgubila, zdaj je spet dobro. Ne vem, ali zato, ker se trudim ali ker v alpskih disciplinah na zvezi to razumejo, ali pa je trend takšen. Sodelujemo z otroško reprezentanco. Že nekaj let izvajamo kampe slaloma in veleslaloma ter osnov hitrih disciplin, pri katerih demonstratorji pomagamo. Gre za postopnost priprave na sezono. Samo dober smučar je lahko dober tekmovalec. V naše delo vključujemo širok spekter smučarskega znanja, ki vsebuje vse elemente posamezne discipline na vseh terenih in nakloninah skozi različne postavitve."
Ali tekmovalec sam stopi do vas in vzpostavi stik?
"Tudi, je pa to različno. Naša praksa je, da se to izvaja v povezavi s trenerjem. Trener mora biti v to maksimalno vključen, drugače po domače vsak na svojo stran vleče. Kot vodja ekipe se ne strinjam, da moji demonstratorji novačijo tekmovalce. Naša komunikacijska usmeritev je: demonstrator - trener- tekmovalec - demonstrator. Enournih, poldnevnih, enodnevnih privatnih zgodb sredi sezone ne podpiramo. Demonstrator spada v pripravljalno obdobje, potem se njegova vloga zaključi. V maju, juniju, na poletnih pripravah je priporočljivo, da se to dela. Koliko dni, na kakšen način, je odvisno od tekmovalca in trenerja.
Pilite tisto, kar je pri tekmovalcu malo slabše? Kaj vse počnete?
"Stvar je zelo preprosta. Vsaka sezona se mora začeti z osnovami tehnike tekmovalnega smučanja pri relativno nizki hitrosti. Tekmovalec se mora dobro postaviti na smučke, da se dobro počuti, da kaj novega preizkusi. Trenerji imajo zelo veliko znanja o obremenitvah, intenzivnosti, postavitvah. Kar zadeva osnove, pa ga nimajo toliko, predvsem kar zadeva metodiko nekaj naučiti, kar se je morda porušilo skozi sezono. Ker se večinoma ukvarjajo s trenažnim procesom, s hitrostjo, taktiko, jim tu morda malo zmanjka. Demonstracija z leti postaja manj pomembna. Ne morem Ilki Štuhec ali Boštjanu Klinetu demonstrirati tekmovalnega zavoja, oba ga lahko meni. Lahko pa pri nizki hitrosti prikažem določen element, ki bo morda pripomogel k boljšemu ravnotežnemu položaju. Temelji se morajo postaviti vsako leto, to je naše delo."
Sodelovali ste tudi z Ilko Štuhec, s kom še?
"Sodelujemo z otroško reprezentanco, posamezni demonstratorji delajo s klubi doma in v tujini, predvsem na Balkanu in v zamejstvu. S tekmovalci svetovnega pokala tudi, z žensko ekipo smo sodelovali lani, z Ilko zadnji dve sezoni ne. To je bilo načrtno. Prej sem v pripravah osebno delal z njo po 20 do 30 dni, v postavitvah, pri nižji hitrosti, skratka te stvari. Mama se je pač odločila, da je treba to dobro narediti. V zadnji sezoni so pa sami delali tudi prosto smučanje, kar je bilo očitno pravilno."
