Slovo Milana Arnejčiča: Ni bil le izjemen nogometaš, ampak tudi iskren prijatelj

Med privrženci nogometnega kluba Maribor in tudi Mariborčani je odjeknila vest, da je v noči s četrtka na petek v Domu Danice Vogrinec v Mariboru, kjer je prebival od 25. januarja letos, po krajši bolezni preminil Milan Arnejčič, legendarni srednji napadalec vijoličastih iz Ljudskega vrta. Nogometaš zlate generacije NK Maribor, ki je od leta 1961 do 1967 igrala v drugi jugoslovanski zvezni ligi zahod in od leta 1967 do 1972 v prvi  jugoslovanski zvezni ligi. Za vijoličaste je po statistiki kluba, tudi kot kapetan moštva, odigral 283 tekem, prvo 14. marca 1961 proti Novi Gorici in zadnjo 4. decembra 1977 proti Kikindi. Zanimivo, na obeh je zatresel mrežo, sicer pa je skupno za NK Maribor dosegel 73 zadetkov.  

Nenadomestljiv srednji napadalec

Milan Arnejčič (18. 10. 1942) se je prvič z žogo srečal na Hajdini na Dravskem polju, kjer je živel z mamo. Sošolci so ga neki dan vzeli s seboj na trening na nogometnem igrišču Drave, začel je redno trenirati in na tekmah po Dravskem in Ptujskem polju tudi zabijati gole. Ko se je zaradi šolanja preselil v Maribor, je zaigral za mladinsko ekipo Železničarja, po ustanovitvi NK Maribor 12. 12. 1960 pa je bil izbran v igralski kader novoustanovljenega kluba, ki je leta 1961 osvojili naslov slovenskega prvaka in v sezoni 1961/62 zaigral v drugi jugoslovanski zvezni ligi zahod. Od prvega dne je na hrbtu nosil številko 9, s katero se je proslavil na nogometnih igriščih, najprej drugoligaških klubov in pozneje še prvoligaških tedanje Jugoslavije. Bil je strah in trepet branilcev, bil je prodoren, robusten, neustrašen, gole je zabijal z nogo in glavo. Ni naključje, da se ga je prijel vzdevek Fjuri, po konju popularne televizijske serije Bonanza v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. "Na enem od treningov sem zaslišal glas trenerja Vlada Šimuniča: 'Fjuri!' Ko sem ga pogledal, sem ugotovil, da je namenjen meni. Šime mi je hitro razložil: 'Močan si kot konj v seriji in vzdevek ti pristoji'," mi je nekoč razlagal Milan.

Ko se je kot srednji napadalec že močno uveljavil v jugoslovanskem nogometu, ga je poleti leta 1969 v Crveno zvezdo zvabil legendarni trener beograjskega kluba in reprezentance Miljan Miljanić. "Spomini so nepozabni. Za zvezdo sem igral leto dni in z njo osvojil naslov jugoslovanskega prvaka in jugoslovanski pokal. Še sedaj sem ponosen na to," mi je pripovedoval, ko sem ga obiskal ob njegovi 80-letnici. Nogometna pot ga je iz Crvene zvezde popeljala v graški GAK, za katerega je igral eno sezono, nato pa se leta 1971 vrnil k vijoličastim in zanje igral do konca leta 1977. Pozneje je bil v različnih vlogah vpet v klubsko delo. 

Kot bi umrl brat

Tomislava Prosena je vest o Milanovi smrti močno pretresla. "Dolga leta sva bila soigralca, pozneje pa prijatelja do zadnjih dni njegovega življenja. Pogosto sva se srečevala, odkar je bil v Domu Danice Vogrinec, pa sem bil pri njem vsak dan. Njegova smrt me je prizadela podobno kot smrt mojih treh starejših bratov, saj mi je bil Milan kot brat," je povedal legendarni igralec vijoličastih. "Rada sva obujala spomine na nogometna leta in se večkrat tudi pošalila. Spomnim se, da se je najbolj nasmejal, kadar sem ga vprašal, ali ga boli glava. 'Ne, zakaj bi me?' 'Več kot deset let sem žogo ciljal v tvojo glavo, ti si z njo zabijal gole, zato se čudim, da ne čutiš posledic." Prosen se tudi spominja, da sta z Milanom včasih igrala tudi ponoči, ne le podnevi. "Vselej nama je bilo lepo. Milan je bil tudi vsak dan gost mojega lokala Kafe 10 na Betnavski, ko sem ga še imel, tako da je bilo priložnosti za druženje in prijateljevanje v izobilju. Ni bil le izjemen nogometaš, ampak tudi iskren prijatelj, zato me je njegova smrt še tem bolj potrla. Ostal mi bo v trajnem spominu."

Povsod so ga spoštovali   

Herbert Klančnik, še eden od legendarnih nogometašev Maribora, je bil Milanov soigralec vrsto let. "Hudo mi je. Vest, da je umrl, me je zelo prizadela. Bil je prava dušica, na igrišču in zunaj njega pravi prijatelj. Nismo ga spoštovali samo mi, njegovi soigralci, spoštovali so ga tudi nogometaši iz drugih klubov. Bil je nenadomestljiv srednji napadalec, ki je zabijal tudi odločilne gole za zmago. Vijoličasta legenda, ki nikoli ne bo pozabljena."

Bojan Ban je Milana poznal skoraj 70 let. "Bila sva soigralca v mladinski ekipi NK Železničar, ko sem leta 1962 prevzel mesto sekretarja NK Maribor, se je najino druženje nadaljevalo in postala sva velika prijatelja. Milan je bil vrhunski nogometaš, ki so ga cenili povsod, kjer se je pojavil, in človek, kakršnega bi si vsak želel za prijatelja. Ni bil zamerljiv, se pa je razhudil, če je kdo udrihal po Železničarju, Crveni zvezdi in Mariboru. Ostal mi bo v lepem spominu," ​pravi oče poslovnega direktorja kluba iz Mladinske 29.

Počivaj v miru, prijatelj 

Z Milanom sva se zelo dobro poznala. Ko je igral za moštvo Maribora, sem bil vratar mladinske ekipe iz Ljudskega vrta. Mladinci smo za trening večkrat igrali s člansko ekipo in ob visokih predložkih žoge v kazenski prostor sem vselej z enim očesom pogledal, kje je Milan. Nisem si želel bližnjega srečanja z njim, ko je bilo treba ujeti žogo, saj je nanjo skakal zelo visoko in silovito, in če nisem bil dovolj hiter in spreten, je trčil vame, trk pa je bil vse prej kot prijeten. Kdo je potegnil kratko, ni treba ugibati. Pozneje sem se z Milanom pogosto družil. Tudi ko je nogometne čevlje postavil v kot, sva ohranila pristno prijateljstvo, ob srečanjih sva se pomenkovala tudi o drugih stvareh, ne le o nogometu, celo gobarila sva skupaj. Njegova smrt me je zelo prizadela. Počivaj v miru, prijatelj.