(VEČER NA TOURU) Tadej Pogačar: Zmag ne podarjaš, sploh pa ne največjim konkurentom

Prvič v 111-letni zgodovini dirke po Franciji kolesarji niso videli Pariza, a največkrat se je zgodilo, da je odločitev o zmagovalcu padla, še preden so vanj zavili. Po navadi nekje v Alpah ali v Pirenejih, v gorah skratka, kot letos. Že v petek se je na Isoli 2000 po kraljevski etapi zdelo, da ima Tadej Pogačar zaključno tiskovno konferenco, kot jo je imel dvakrat prej pred prihodom na Elizejske poljane. Na smučišču blizu italijanske meje je vse tekmece, vključno z Jonasom Vingegaardom, tudi mentalno zlomil, Danec je kapituliral kot zadnji.

Letošnja zmaga kot pred tremi leti

Od tam pa do Azurne obale, ki ni prav daleč, le kakšni dve uri z avtomobilom, je bil dva dni le še šov rumene majice, ki se je ustavila pri neverjetnih šestih etapnih zmagah letos. A če je bila v Nici nora zabava, na prelazu Couillole Emirati v soboto sploh niso praznovali. Športni direktor Andrej Hauptman je bil videti bolj zadovoljen, da so varno prispeli v cilj, kot pa zaradi še enega uspeha. "Prvi cilj je bil skupna zmaga, ampak etapna zmaga na Tour de Franceu po toliko dela cele ekipe je vedno v veselje. Zelo smo ponosni," nam je dejal Pogačarjev šef.

Etapna zmaga sploh ni bila v načrtu, pa je prišla vseeno. "Ne bi mogel biti srečen. Sem pa užival, čeprav se ni izšlo po načrtu," je povedal mož v rumeni majici. Tokrat je res zgolj nadzoroval tekmece, čakal, ko sta se dajala Vingegaard in Remco Evenepoel za preostali mesti na odru za zmagovalce, v zadnjih metrih pa le izkoristil, da je tudi Danec - kot močnejši iz dvoboja - ostal brez moči. "Imel je nekaj težkih dni, ampak dokazal je, da ga ni lahko zlomiti, da je borec," je najtršega tekmeca pohvalil slovenski as.

Da je bil vrstni red pošten, je potrdila zaključna ura resnice. Letos je bila premoč krepko na Pogačarjevi strani. Že v četrti etapi čez sloviti Galibier je Vingegaardu odmeril prve pol minute zaostanka, v sedmem dnevu v kronometru je sledila nova doza, v Pirenejih sta prišli še dve, v Alpah pa zadnji odmerki, ko se je vse vrtelo le še okrog Pogačarjeve volje in motivacije. Bilo je podobno kot pred tremi leti, ko se je v zadnjih gorskih etapah (takrat v Pirenejih) poigraval s tekmeci.

"Takrat sem imel en res izjemen dan v Alpah, enega mojih najboljših na kolesu. Spomnim se, da je deževalo in je šlo na nož od starta do cilja. Pridobil sem ogromno časa in je bil kar miren Tour do cilja. Tisto leto lahko primerjam z letošnjim, ko pa sem na še višjem nivoju, a sem bil tudi pod precej večjim pritiskom. Veliko bolj osredotočen sem bil kot v zadnjih dveh letih, ko nikakor nisem mogel zmagati," je potegnil vzporednice in dodal, da bi o njih lahko govoril v neskončnost.

Po porazu udariš nazaj

Le s prvim slavjem jih težko vleče, ker le takrat je lahko igral na karto presenečenja. "Šel sem po drugo mesto v skupnem seštevku, z njim sem bil že zadovoljen, in po zmago v kronometru, ampak dobil sem cel paket," se je spomnil leta 2020, ko je premagal Primoža Rogliča. Le takrat njegov tekmec ni bil Vingegaard. "V vsakem športu rivalstva potiskajo naprej. Včasih te kdo premaga in ga ti hočeš nazaj. Imam ogromno spoštovanja do Jonasa, Primoža, Remca, ne bi si mogel želeti boljših tekmecev. To je zlata doba kolesarstva. Uživam na dirkah, uživam, ko me ni zraven in jih spremljam to televiziji. To me motivira, poganja adrenalin po žilah."

K vročemu rivalstvu spada tudi kak udarec pod pasom. Ti so letos leteli iz nizozemskega tabora. Merijn Zeeman, športni direktor Visme, je Pogačarja obtožil "kanibalizma", kar je nekoč veljajo kot kompliment. Legendarni Eddy Merckx je dobil tak vzdevek, a danes so očitno drugi časi. "Vem, kaj mislite, ne sliši se lepo," je odvrnil Gorenjec. Prislužil si ga je zaradi podobnega stila vožnje z Belgijcem - če obstaja možnost, zmaga. "Zmag ne podarjaš, sploh pa ne največjim konkurentom. Dali smo veliko priložnosti pobegom, tudi sprinterji ne rečejo, 'danes bom se malo umaknil in naj še kdo drug zmaga'. To je šport, v katerem moraš zmagati in za to si tudi plačan. Pod pritiskom si in moraš se izkazati, drugače ni dobro zate. Vedno moraš iti po zmago, če lahko," je Nizozemcu odgovoril Slovenec.

Stari jaz, a še malo boljši

Kot po maslu se mu je odvil Tour, takšnega števila etapnih zmag niti sanjal ni. "To je zunaj tega sveta. Ena zmaga bi bila več kot dovolj, samo rumena majica bi bila dovolj," je 25-letnik ostal skromen in ponižen. Še dobro pomni, kako se mu je v nasprotno smer zasukalo lani z zlomom zapestja že aprila. "Z opornico sem vozil vse do državnega prvenstva in z njo spal še v prvem tednu Toura. To je bila velika težava, nisem bil niti psihično niti fizično pripravljen." 

A ob koncu leta, ko je na pripravah v Španiji naznanil, da gre po dvojček Giro-Tour, se mu je vse začelo sestavljati. "Vse po zadnji dirki sezone v Lombardiji je teklo gladko in to je največji dejavnik pri mojem letošnjem uspehu. Tudi pripravljalnega obdobja sem se lotil malo drugače, bil manj na kolesu, nisem že na prve priprave prišel, da pokažem vse, kar znam. Zdaj sem spet stari jaz, čeprav malo boljši in se še izboljšujem," je povedal Pogačar. Zaključek na Azurni obali mu ni bil tako všeč, kot mu je v Parizu, a slavje je bilo ob zmagi še večje.

Postal je četrti kolesar s tremi rumenimi majicami. Ima jih toliko kot Greg Lemond, Američan je edini še slavil, ko je bila v zadnjem dnevu ura resnice, Francoz Louison Bobet, ki je zmagoval v petdesetih letih, in Belgijec Philippe Thys, najboljši je bil ob izbruhu prve svetovne vojne in po njej. Od tod do vrha pa ni več prav daleč, samo Chris Froome (štiri zmage) je še pred njimi in velika četverica s petimi rumenimi majicami - Merckx, Španec Miguel Indurain ter Francoza Jacques Anquetil in Bernard Hinault. Na strani Pogačarja, da nekoč morda vse te preseže, je podatek, da je najmlajši med temi, ko je zmage na rumeni pentlji začel šteti v množini.