V Muzeju novejše zgodovine Celje pravijo: Stran pa ne bomo metal'. In so razstavili plastenke, razne smeti

V Muzeju novejše zgodovine Celje so pripravili razstavo s pomenljivim naslovom Stran pa ne bomo metal'. "Ponavadi se spomnimo te izjave siti po kosilu, s pogledom na še vedno polno posode hrane. Pa si naložimo še malo, rečemo," prične vodenje po razstavi Sebastjan Weber, etnolog in kulturni antropolog, višji kustos v muzeju. Seveda ekipa mariborsko-koroške postave vneto prikima. V domala vsakem slovenskem domu je še danes nekak zločin zoper kuharja, kuharico domače pojedine, če se kaj hrane zavrže. Običajno se prehranska varčnost kljub trudu in prenažiranju plemena sicer potem prepakira v plastično posodje ter konča v smeteh pač kak teden kasneje, a šteje angažma. Razstava ne čisto klasičnega muzejskega sloga namreč govori o potrošnji materialov, ki včasih so, večinoma pa niso nove surovine pa o tem, kako zelo sta se v le nekaj desetletjih spremenila naš svet in njegova potrošnja. Če so naše babice in dedki skrbno hranili lončke, vrečke, vijake in odslužene naprave z argumentom, da čez sedem let vse prav pride, smo danes throwaway družba (zavrzi družba) in družba za enkratno uporabo, naš slogan je postal uporabi - zavrzi. Že res, da postaja vedno bolj jasno, kako zelo ta način razmišljanja in ravnanja škodi bližnjemu in daljnemu okolju, a prav zares vsaj v naših koncih, kjer še vedno slavimo postranzicijski konzumerizem, se v naše misli tak odnos do okolja ni zasidral.

Kako smo postali družba uporabi - zavrzi

Zato je dobro kdaj pogledati v zgodovino, k dedkom in babicam, ki so s stvarmi in planetom ravnali bolj prijazno. "Pred plastiko so ljudje uporabljali les, steklo, glino ... Tudi če so jih zavrgli, s tem prevelika škoda okolju ni bila narejena, ker je bilo to iz narave," pove kustos. Veliki izum plastike, ta vznemirljivi čudežni material, ki je bil cenovno dostopen in trpežen, je sčasoma postajal vse bolj uporaben in uporabljan. Američani so hitro ugotovili, da je zadeva celo preveč trpežna, pričeli so izdelovati manj vzdržljive izdelke za enkratno uporabo in ameriški oglasi iz prejšnjega stoletja dopovedujejo gospodinjam, da je res škoda časa za pomivanje posode, če jo lahko zavržemo in s tem preživimo več časa z otroki.

Zanimivi so tudi podatki o kavi. Količina kapsul za kavni avtomat, ki jo družina porabi v mesecu, je "nagravžna", bi rekel kdo, ki rad reciklira tudi besede, a naš vodič nadaljuje pred goro kapsul: "Za enak učinek, torej skodelico kave, porabimo in zavržemo danes neprimerno več materiala kot nekoč. Poleg tega se teh kapsul ne da reciklirati." Podoben streznitveni učinek ima tudi kup plastenk, ki jih povprečen Slovenec porabi v enem letu. In sicer v povprečju vsak Slovenec letno zavrže 157 plastenk.

Plastika ali platno?

Streznitveni element razstave so tudi prikazi "greenwashinga", ker je okolju prijazno postalo trend in ker se trendi prodajajo, se je domala vsako podjetje odločilo za vsaj eno serijo "ekoloških" platnenih vrečk. "A da bi izničili odtis ene same platnene vrečke, ki je nadomestila plastične predhodnice, bi morali eno uporabljati praktično vse življenje," pravi Weber.

Še nekaj je, kar plastično in nazorno pokaže razstava. Če se hvalimo z urejenostjo naših mest in ulic, velikokrat preradi pozabimo, da za to nismo zaslužni sila ugledni in urejeni meščani, vsaj ne v največji meri - vprašajte katerega od komunalnih delavcev. In celjski muzealci so naredili prav to - pogovorili so se z Edijem Turkom, ki skrbi za red in čistočo celjskih ulic, in ugotovili, da bi brez smetarjev mesto kmalu bilo kot Neapelj po stavki javnih delavcev. In enako velja za vsa večja in manjša mesta v državi. Naša ekspedicija se zaključi pri izmenjevalnici oblačil, mi pa si namesto oblačil izmenjamo kup modrosti in razmislekov o varovanju okolja in še marsičem, ker ... stran pa ne bomo metal'.

Z razstavo bodo gostili vsaj še v Fakulteti za varstvo okolja v Velenju. In dobro bi bilo, da bi morda še kje.