V več kot 140-letni zgodovini hipodroma so se zvrstila številna domača in mednarodna kasaška tekmovanja ter tekmovanja v preskakovanju ovir, na njih so pokale osvajali tudi člani mariborskega kluba. Med njimi vidno mesto zavzema prav Jože Štiftar, ki je s tem krajem povezan dobesedno od rojstva.

Njegovi starši so stanovali v hiši na hipodromu v Kamnici in tam je Jožek preživljal otroška in mladostna leta. "Moj oče je takrat s konji razvažal premog po Mariboru, velikokrat me je vzel s seboj, tako da sem bil domala vsak dan v stiku s konji. S šestimi leti sem začel jahati in trenirati jahanje, z devetimi pa sem prvič tekmoval na galopski dirki, ki je bila popestritev tekmovanja v preskakovanju ovir, in z galoperko Ajšo osvojil prvo mesto. Zmaga mi je dala nov polet, še bolj sem treniral in se vedno bolj spogledoval s tekmovanjem v preskakovanju ovir. Trdo vsakodnevno delo se je obrestovalo, v letih 1977 in 1978 sem s kobilico Dravo osvojil naslova slovenskega mladinskega prvaka, leta 1979 sem na jugoslovanskem mladinskem prvenstvu osvojil drugo mesto, leto pozneje tretje," se prvih stikov s konjeniškim športom in vidnejših dosežkov spominja Jože Štiftar, ki, zanimivo, v življenju nikoli ni imel svojega konja. "Starši so živeli skromno, konja mi niso mogli kupiti, le opremo, pa še to na kredit. Na srečo sem bil zelo nadarjen za konjeniški šport, zato mi je vse konje kupil klub, kar je med nekaterimi sotekmovalci sprožilo zavist," razlaga.

Nadarjeni tekmovalec, ki ga je kot člana treniral Edi Kuhar, je zaradi odhoda na služenje vojaškega roka za dve leti prekinil s konjeništvom. Ko se je vrnil, ga je treniral Slavko Vašek, za njim pa spet Kuhar. "Ker sem prerasel kobilico Dravo, mi je trener Vašek predstavil novega konja. Ime mu je bilo Atom, kupil ga je konjeniški klub. Pripeljali so ga iz srbskega Šabca, bil je poceni, saj so poznavalci konj menili, da se ne more razviti v vrhunskega kasača. Toda Vašek me je prepričeval, da čuti, da se v konju nekaj skriva, da bi trdo delo z njim lahko obrodilo sadove in da sem pravi jahač, ki bi to lahko dosegel," pripoveduje Štiftar. "Že po nekaj treningih sem ugotovil, da se Atom lahko razvije v izvrstnega tekmovalca. Hitro sva se spoprijateljila, med nama se je razvilo medsebojno spoštovanje, kar je zelo pomembna vez med jahačem in konjem, kajti vsaka žival čuti, ali si do nje prijazen. Po pol leta trdih treningov sva se že odlično ujela in na njegovem hrbtu sem se počutil zelo sproščenega, zlahka se je pustil voditi, ni pa prenesel vodnih pregrad, tako imenovanih vodnih rovov," pojasni sogovornik in se spomni neprijetnega dogodka na enem od prvih tekmovanj. "Dobro nama je šlo vse dotlej, dokler se Atom ni znašel pred vodnim rovom, pred njim se je sunkovito ustavil in poletel sem kot puščica. Po tem pripetljaju sem ga prijel bolj trdo in čez štirinajst dni sem v Beogradu osvojil naslov državnega prvaka, dosežek pa ponovil še v letih 1986 in 1988," ponosno pove Štiftar, ki je bil od leta 1979 do 1989 stalni član jugoslovanske reprezentance, z njo je tekmoval tudi v tujini, največkrat na balkanskih prvenstvih ter celo v Libiji.

V obdobju, v katerem je Štiftar dosegal vrhunske uspehe, je bil na vsakem tekmovanju tudi favorit. "V tistih letih so bili v ospredju predvsem tekmovalci beograjskega Milicionerja, policisti, ki so imeli odlične konje in odlične razmere za trening. Prvo ime med njimi je bil Milan Milutinović, ki je tekmoval s konjem, vrednim milijon nemških mark, ponašal se je tudi z zmago na balkanskem prvenstvu, a je moral tudi on nekajkrat priznati mojo premoč. Spomnim se tudi tekmovanj v Avstriji. Ko so organizatorji videli, da sem prijavljen, so se pred tekmovanjem pogovarjali, kdo bo osvojil drugo mesto," smeje pove Štiftar, ki je tekmoval predvsem zaradi lastnega zadovoljstva in časti. "Mariborski klub mi je za nastope na tekmovanjih doma in v tujini plačal potne stroške, bivanje, prehrano in prijavnino, nagrada je bil pokal, denarnih nagrad takrat ni bilo. Dosežki so bili poplačani z zadovoljstvom."

Po končani sijajni tekmovalni poti je Štiftar s konji najprej "prijateljeval" v KK Starošince in zaradi lastnega zadovoljstva tudi tekmoval po Sloveniji, vmes v Ljubljani končal ustrezne šole za trenersko licenco, nato bil trener v KK Karlo na Meljskem Hribu v Mariboru in pozneje še v Slovenj Gradcu, v Rakičanu pri Murski Soboti, nazadnje pa v KK Svečina. "Na konjeništvo so mi ostali le lepi spomini in pokali, v tistih letih se od tega športa ni dalo živeti. Če ne bi čutil zadovoljstva do treningov in tekmovanj, se tega športa sploh ne bi lotil. Denar za preživljanje sem si služil kot avtoklepar, 20 let sem delal v Karoseristu, potem sem bil nekaj let tudi brezposeln, zadnjih 21 let sem delal kot vzdrževalec v Športu Maribor, po upokojitvi pa pogodbeno delam kot redar. S konjeništvom se ne ukvarjam več, spremljam pa dogajanje na hipodromu v Kamnici in zdrahe, ki so so pojavljale v zadnjih letih, niso v prid konjeniškemu športu. Opažam, da se stvari premikajo na boljše, upam, da bo v prihodnje še več tekem, kakršne so bile minuli vikend. Včasih so bile tekme v Kamnici konjeniški praznik Maribora, spremljalo jih je več tisoč gledalcev, na žaru se je pekel vol ... To so lepi spomini," še pravi Jože Štiftar.