Leta 1874 so bile na Cvenu prve konjske dirke, kar je rojstna letnica ljutomerskih konjskih dirk, saj se je ozemlje Prlekije ponašalo z zelo razvito konjerejo. To dokazuje tudi ljutomerski grb, ki je obstajal že v 15. stoletju in predstavlja srebrni ščit, v katerem je po trati dirkajoči enorogi konj. V okolici Ljutomera je bilo pri porokah pomembno, da se je nevesta peljala domov z najboljšo vprego in prišla z ženinom pred drugimi gosti domov, da ji ni bilo treba prositi in načenjati kruha v navzočnosti gostov. Ta šega je značilna za čas pred letom 1874.
Ljutomer je zibelka slovenskega kasaštva
Prvi kasaški klub v Evropi so ustanovili aprila leta 1874 na Dunaju. V Ljutomeru pa niso veliko zaostajali, saj so Prleki svoj Kasaški klub registrirali leto za tem – maja leta 1875. To je bila posledica dogodka iz leta 1874, ko so v Prlekiji 12. septembra na "radgonski cesti" med križem na lokavskem polju in križem na Globetkinem mostu pri Ljutomeru priredili prve konjske dirke. Nastale so kot predlog predsednika ljutomerske podružnice Štajerske kmetijske družbe Augusta pl. Schenkla, ki je družbi 20. avgusta 1874 poslal dopis, v katerem je pojasnil, da je bil na zborovanju konjerejcev sprejet sklep, da bi za dvig konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. "Konjerejska podružnica Ljutomer si je leta 1874 zastavila cilj, da bo prirejala dirke vsako leto." Začela se je bogata tradicija kasaškega športa v prleški prestolnici in uspešna reja iskrih kasaških konj v vsej Prlekiji. Rojstno leto ljutomerskih kasaških dirk je torej leto 1874. Od prvih konjskih dirk v prleški metropoli letos mineva okroglih 150 let. To je obdobje, v katerem je ta šport doživljal mnoge spremembe, vzpone in padce. Podobno je bilo tudi v sami organizaciji, ki se je prav tako naglo spreminjala in je preživela avstro-ogrsko monarhijo, Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma po letu 1929 Kraljevino Jugoslavijo, nemško okupacijo 1941-1945, socialistično Jugoslavijo in se že leta 1991 v samostojni slovenski državi nadgradilo na trdnih temeljih. Ljutomer s celotnim Murskim poljem in Prlekijo vred je že v obeh jugoslovanskih državah veljal za pomembno kasaško in konjerejsko središče, v katerem sta se lepo povezovala reja plemenitih konj in dirkanje z njimi ob nedeljah, ko so kmetje imeli tudi nekaj prostega časa zase. In kdor je imel svojega konja, se je z njim rad postavil pred drugimi.
Od steze na "radgonski cesti" do modernega hipodroma s hitro tekmovalno stezo
Najprej se je današnji Kasaški klub Ljutomer imenoval Društvo za dirkanje s kobilami v kasu (uradno se je imenoval Stuttentrab-Renn-Verein in Luttenberg), prek Dirkalnega društva v Ljutomeru in Kluba za konjeniški šport Ljutomer (1949–1959) pa se je Konjeniški klub Ljutomer (1959–1997) preimenoval v današnjo različico imena. Društvo se je vselej financiralo s članarino, drugi viri (zlasti za nagrade tekmovalcem) pa so bile dotacije mnogih uradnih ustanov, združenj in seveda gospodarstva. Z ureditvijo in odprtjem kilometer dolge proge so leta 1954 počastili 80-letnico prve konjske dirke. Ljutomerski hipodrom z eno najboljših in hitrih stez na Slovenskem so leta 1962 modernizirali in razširili, leta 1993 so zgradili tribune za goste, naslednje leto pa že pokrito tribuno za obiskovalce. Ljutomer je postal vodilni klub v samostojni Sloveniji in organizator največjega števila dirk v vsaki sezoni. Na sloves in tradicijo kasaškega športa so lahko Prleki še kako ponosni. In prav je imel zdajšnji predsednik KK Ljutomer Branko Kristl, ko je pred prvimi letošnjimi kasaškimi dirkami v prazničnem letu 150-letnice začetkov tega športa na slovenskih tleh poudaril, da je kasaška dediščina za Prleke "sveti gral".
V muzeju na ljutomerskem hipodromu je zbrana vsa častivredna zgodovina kasaštva.
Dediščino in tradicijo zato izredno skrbno in spoštljivo negujejo in prenašajo iz generacije v generacijo. Zato uspehi nikoli ne izostanejo. Kljub močni konkurenci v drugih slovenskih kasaških klubih ostajajo med vodilnimi tovrstnimi športnimi kolektivi. Njihovi trenerji in tekmovalci že vrsto let posegajo po najvišjih mestih tudi na evropskih elitnih tekmovanjih, od Dunaja, Trsta, Budimpešte do Subotice, Pariza in celo daljnega Stockholma na Švedskem. Domačo rejo pa so že pred leti obogatili z uvozom vrhunskih plemenskih žrebcev, za kar so poskrbeli Slavičevi v Ključarovcih, Janko Makoter na Cvenu, Slanovi v Bolehnečicih, Zvonko Osterc v Križevcih, Mirko Hanžekovič v Veržeju in še mnogi drugi. S tem so veliko pripomogli k dvigu kvalitete domače reje konj. Podobno se je seveda dogajalo tudi v drugih slovenskih klubih, še zlasti na Brdu pri Kranju in v Ljubljani. V tem času je bil živ tudi mariborski Konjeniški klub, ki je prirejal kasaške dirke na hipodromu v Kamnici, ki jih je v preteklosti obiskalo tudi do 10.000 gledalcev. Mariborske dirke so slovele še po "volu na ražnju", ki ga je vedno spekel lenarški konjeniški zanesenjak, dober tekmovalec in priljubljeni mesar Ivan (Anza) Pirher. Z njim so radi sodelovali tudi ljutomerski organizatorji kasaških dirk. Med tekmovalci in rejci je namreč kljub športnemu rivalstvu vladalo iskreno prijateljstvo in sodelovanje.
Na začetku Društvo za dirkanje s kobilami v kasu
Čeprav je Društvo za dirkanje s kobilami v kasu večkrat spremenilo svoje ime (Dirkalno društvo, Dirkalsko društvo, Kolo jahačev in vozačev, Klub za konjski šport, Konjeniški klub, Kasaški klub), so nameni in celo načini financiranja kluba skozi vsa desetletja ostali skoraj nespremenjeni. Osnovni namen je bil vseskozi prirejanje dirk, drugi namen pa dvig konjereje, čeprav je bil med razlogi ustanovitve gotovo tudi dvig družbenega ugleda in prestiža ter zgledovanje po Dunaju. Da kasaške dirke nimajo le športno-družbenega pomena, so se zavedali že od začetka. Od tod izvirajo tudi prizadevanja za selitev hipodroma iz Cvena v Ljutomer v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Ljutomerski hipodrom je med najbolj obiskanimi in z eno najboljših in najhitrejših stez v Sloveniji. Zadnja leta tudi slovenski kasaški šport doživlja vzpone in padce, predvsem zaradi še vedno nesistemskega financiranja. Klubi so namreč še vedno odvisni od dobre volje in naklonjenosti donatorjev in pokroviteljev. Pristojno kmetijsko ministrstvo prispeva svoj delež samo za nagrade v rejskih dirkah, torej v državnih prvenstvih za dveletne, triletne in štiriletne kasače slovenske reje. Dirka štiriletnih domačih kasačev ježe je od nekdaj kot kasaški derbi med najatraktivnejšimi v vseh kasaško razvitih državah na stari celini. Slovenija pri tem ni izjema, a s to razliko, da so nagrade pri nas za zmagovalce v primerjavi z drugimi deli Evrope resnično skromne in bolj simbolične.
Kdor je imel svojega konja, se je z njim rad postavil pred drugimi.
Ljutomerčani so v nekdanji Jugoslaviji v Beogradu kot za šalo zmagovali na jugoslovanskih kasaških derbijih in nekaj podobnega je bilo po letu 1991 tudi v slovenskih derbijih. Zadnja leta pa so dobili močno konkurenco. Ljutomerčani so v slovenskih kasaških derbijih od leta 1991 zmagali trinajstkrat, so najboljši rejci domačih konj po številu zmag v derbijih z Markom Slavičem st. na čelu in so bili tudi najboljši vozniki po zmagah, med njimi je s kar petimi Marko Slavič ml. V derbijih še vedno odmeva tudi zmaga Jožeta Sagaja z legendarnim Durasom in Lasa Red na vajetih Zvonka Osterca, ki pa v zadnjih letih brani barve lenarškega KK Slovenske gorice.
Kasaške dirke in reja konj so v Prlekiji zgodovina in dediščina
Da so s trdim delom Ljutomerčani želi bogate sadove, je v svoji doktorski disertaciji iz leta 1963 ugotavljal Jože Jurkovič. V njej je med drugim zapisal, da so ljutomerski rejci v dolgoletni borbi kljub "pogledom tedanje oblasti in konjerejskih krogov, ki so bili usmerjeni proti kasaču nasploh, proti uvajanju kasača v državno rejo, a še najbolj proti temu, da slovenski kmet redi športnega konja", uspeli in zabeležili izredne uspehe doma in v tujini. Ljutomerski konji so na Jugoslovanskih derbijih slavili kar 15-krat ter dodali še 18 drugih in 10 tretjih mest. Samo do leta 1960 je bilo od petnajstih absolutnih jugoslovanskih rekorderjev kar 9 ljutomerskih. Zato so se trajno vpisali v kasaško zgodovino, ki so jo na veliko soustvarjali. Kot so zabeležili kronisti in časopisni poročevalci, je bila dirka na "radgonski cesti" (od križa do mostu) izvedena samo enkrat. Vse ostale so do leta 1954 organizirali na Cvenu. Sprva kar na travniku, ki so ga sčasoma preuredili v dirkališče, od leta 1903 naprej pa na novo postavljenem dirkališču. Tudi tega so še nekajkrat preuredili in posodobili. Ker je postajala lokacija na Cvenu, sploh zaradi slabih povezav, neprimerna, so člani pospešeno pripravljali teren za izgradnjo hipodroma v Ljutomeru. Prve dirke so tako tam priredili ob 80-letnici prve dirke leta 1954. Progo so večkrat širili in modernizirali, vmes dogradili še tribuno za 1000 gledalcev, v zadnjih letih pa postavili še sodobno hlevsko infrastrukturo. Že nekaj let je hipodrom v Ljutomeru bogatejši za muzej, v katerem je zbrana vsa častivredna zgodovina kasaštva. O njej je v preteklosti izšlo tudi več spominskih publikacij in več strokovnih razprav v strokovnih revijah s področja konjereje in zgodovine.
Za trajni spomin uredili muzej Ljutomerski kasač
Pobudnik muzeja je bil Kasaški klub Ljutomer, ki je tudi njegov lastnik. Ideje so se začele pojavljati že ob razstavah ob 120- in 130-letnici prvih dirk, ko je postalo jasno, da se gradivo z menjavo generacij pri rejskih družinah izgublja. Leta 2009 so se z adaptacijo klubske stavbe dela začela. Z zbiranjem in arhiviranjem fotografij, dokumentov, biltenov, kasaških koledarjev, pokalov, odlikovanj in ostalih muzejskih eksponatov so popisali in obdelali čez 10.000 enot gradiva 43 različnih darovalcev. Idejno zasnovo je prevzela Marija Hernja Masten, vsebinsko pa je zbirko postavila Saša Aracki. Projekt je bil financiran s podporo Občine Ljutomer, občin Prlekije, LAS Prlekije in drugih donatorjev. Navzven morda za koga skromna zbirka je po ocenah strokovnjakov neverjetno bogati pričevalec izjemne zgodovine kasaškega športa in reje kasaških konj v Prlekiji in na Murskem polju. Na ogled so mnogi muzejski predmeti, oprema za konje in tekmovalce in vse drugo, kar je povezano s tem športom. V arhivu pa je veliko uporabnega pisnega gradiva in fotografij, ki dokumentirajo ta šport in njegove akterje v različnih časovnih obdobjih, od začetka leta 1874 do danes. Muzej je dobro obiskan in je bil odprt ob pravem času. Tik ob njem raste tudi potomka najstarejše trte na svetu iz mariborskega Lenta. Lepo uspeva in letošnji poznopomladanski rez je bil opravljen v čast 150-letnice kasaštva v Ljutomeru. Vino in iskri konji so "božji dar", pravijo v Prlekiji, za oboje pa je treba preliti veliko znoja. In tega so prelili na pretek, pri vsakdanjem delu na kmetijah in vinogradih in seveda pri delu s konji na treningih ter na tekmovanjih. In še na nekaj ne smemo pozabiti – Ljutomerčani so skupaj s svojimi plemenitimi konji vedno pomagali krepiti slovenski narodni ponos, od prvega ljutomerskega tabora leta 1868 do vojne za Slovenijo leta 1991. Vedno domovini v čast in ponos.
