50 let Apolla 8: Rešili so leto 1968

V prednovoletnem času leta 2018 bomo praznovali 50. obletnico prvega leta s človeško posadko zunaj Zemljine orbite. Prav gotovo gre za enega od dotlej največjih dosežkov kozmonavtike in za pomembno etapo v zgodbi o človekovem hrepenenju po potovanju na druge planete, ki so jo sanjali že v antiki. Konstantin Ciolkovsky, Robert Goddard, Herman Oberth in ne nazadnje Herman Potočnik so le nekatera od imen, ki jim zgodovina kozmonavtike – vede o poletih v vesolje - pripisuje poseben pomen. Pomemben pospešek k razvoju sodobne raketne tehnike pa sta dali (žal) najprej druga svetovna vojna in kasneje hladna vojna. Z začetkom hladne vojne in s pojavom balističnih raket z jedrsko konico je vesolje postalo prostor tekmovanja med obema tedanjima svetovnima vojaškima in političnima velesilama: Sovjetsko zvezo in ZDA. Vesoljska tekma se je začela avgusta 1955, ko so ruski znanstveniki napovedali, da bodo v okviru Mednarodnega geofizikalnega leta 1957/1958 v Zemljino orbito izstrelili umetni satelit. Sovjetski Sputnik 1, prvi umetni satelit v Zemljini orbiti, je v vesolje poletel 4. oktobra 1957. Nov šok je za zahodni svet sledil že mesec dni kasneje: 3. novembra 1957 je v vesolje poletel večji Sputnik 2, z njim pa tudi psička Lajka. Čeprav tedanji ameriški predsednik Dwight Eisenhower nikakor ni bil naklonjen širitvi hladne vojne v vesolje, je julija 1958 podpisal odlok o ustanovitvi ameriške vesoljske agencije Nasa. Za Američane je naslednje presenečenje predstavljala prva uspešna ruska izstrelitev v vesolje s človeško posadko. Jurij Aleksejevič Gagarin je 12. aprila 1961 v 108 minut dolgem poletu na višini od 169 do 315 kilometrov obkrožil Zemljo. Da bomo še bolj nazorno dojeli krč, v katerem so se znašli Američani, naj omenimo, da so ti le nekaj dni po uspešnem Gagarinovem letu doživeli velik polom z neuspešnim izkrcanjem v Zalivu svinj na Kubi, s katerim so želeli zrušiti oblast Fidela Castra. Američani so torej potrebovali neko katarzo, ki bi njihovo omajano samopodobo spremenila. Le mesec dni po debaklu na obali Kube je tedanji ameriški predsednik John F. Kennedy v ameriškem Kongresu napovedal pristanek na Luni s človeško posadko in uspešen povratek na Zemljo do konca desetletja. V času govora so imeli Američani za seboj le 15-minutni let, pa še to pod nizko Zemljino orbito, Rusi pa slabi dve uri. Tudi v letih, ki so sledila, bilanca zanje ni bila vzpodbudna: Rusi so do junija 1963 v vesolju prebili 15 dni in 22 ur, Američani pa le dva dni in pet ur.

Tekma za Luno

Po atentatu na Johna Kennedyja so Američani ponotranjili njegovo pobudo, da bodo do konca 60. let na Luno pripeljali plovilo s človeško posadko in jo uspešno vrnili na Zemljo. Tekma za Luno je postala stvar prestiža. Američani so skušali s koraki slediti Rusom in jih prehiteti. V ta namen se je 5. maja 1961 začel projekt Mercury, ki je trajal do leta 1963. Osnovna naloga projekta Mercury je bila varno izstreliti plovilo s človeško posadko v Zemljino orbito in jo varno vrniti na Zemljo. Za nosilno raketo so uporabljali prirejene medcelinske rakete, namesto konice z jedrsko bombo pa so namestili sondo s človeško posadko. Naslednja faza ameriškega dela tekme za vesolje je vsebovala projekt Gemini, ki se je odvijal med letoma 1961 in 1966. Glavni cilji projekta Gemini so bili: povečati posadko z enega na dva člana, ugotoviti odzive človeškega telesa pri daljših vesoljskih poletih, trajajočih vsaj 8 dni (kolikor bi bilo potrebno za pot do Lune in nazaj), testiranje spajanja z drugim vesoljskim plovilom v vesolju, testiranje sprehoda v vesolju in izboljšanje postopkov pri povratku na Zemljo. Tretja faza ameriškega vesoljskega programa je predstavljala projekt Apollo, katerega cilj je bil en sam: pripeljati plovilo s človeško posadko na Lunino površje in ga vrniti nazaj na Zemljo, po možnosti pred Rusi. Od štirih inačic koncepta leta na Luno je bila izbrana varianta "srečanje v Lunini orbiti". Po tej varianti bi do Lune potovali servisni in komandni modul ter dvostopenjski lunarni modul. Slednji bi z dvema članoma posadke pristal na Luni in se z drugo stopnjo izstrelil z Luninega površja ter združil s servisnim in komandnim modulom. Pri povratku tik pred pristankom bi se komandni modul ločil od servisnega in ob pomoči treh padal pristal v Tihem oceanu.

Težki začetki

Kljub uspehom v projektu Gemini se projekt Apollo ne bi mogel začeti slabše, kot se je: že pri misiji Apollo 1 so 27. januarja 1968 pri testiranju v komandnem modulu umrli astronavti Gus Grissom, Ed White in Roger Chaffee. Vzrok smrti je bila zadušitev s plini, povod pa iskra, ki je v kabini, nasičeni s kisikom in ob višjem tlaku povzročila požar. Nasa je svoj urnik poletov s človeško posadko prestavila za leto in pol in v vmesnem času z izstrelitvami raket brez človeške posadke skušala odpravljati pomanjkljivosti. Oktobra 1968 je sledila misija Apollo 7, v kateri je z nosilno raketo Saturn 1B letela tričlanska človeška posadka in testirala odzive na daljši let (posadka je namreč 11 dni krožila v Zemljini orbiti) ter testirala spajanja komandnega/servisnega modula z lunarnim v Zemljini orbiti. Misija se je končala s popolnim uspehom.

Misija Apollo 8 se prične

Po vseh načrtih bi morala slediti v okviru Apolla 8 poskusna izstrelitev rakete Saturn V v Zemljino orbito s človeško posadko in komandnim ter servisnim in lunarnim modulom. Ker pa lunarni modul še ni bil dokončan, bi celotna misija bila dejansko ponovitev misije Apollo 7, le z raketo Saturn V. CIA je medtem izsledila, da Rusi poleg septembra 1968 izstreljene sonde Zond 5 (brez človeške posadke) pripravljajo tudi sondo, ki bi s človeško posadko še pred koncem leta obkrožila Luno, kar pa bi za ZDA predstavljalo nov težak udarec v vesoljski tekmi. Pod vplivom teh dejstev, ki so se kasneje izkazala za netočna, je Nasa naredila drzno potezo: čeprav lunarni modul še ni bil pripravljen, so se odločili preskočiti eno fazo in z raketo Saturn V poslati človeško posadko s skoraj popolno opremo v Lunino orbito. Posadko so sestavljali Frank Borman v vlogi poveljnika, Jim Lovell v vlogi pilota komandnega modula in Bill Anders v vlogi pilota lunarnega modula. Glede na dejstvo, da v plovilu ni bilo polno operativnega lunarnega modula, Anders v misiji ni bil "polno zaposlen". Jim Lovell je Andersu na pripravah povsem v slogu svojega navihanega humorja večkrat dejal: "Ni problem, Bill. Čeprav nimaš svojega plovila, ti kar pridno sedi na stolu v komandnem modulu in se delaj pametnega ter pomembnega!" Misija Apollo 8 se je začela 21. decembra 1968 z izstrelitvijo rakete Saturn V, dotlej najmočnejše ameriške rakete, ki je v vesolje peljala človeško posadko. Sonda se je skupaj s tretjo stopnjo nosilne rakete za dve uri in 45 minut najprej utirila v t. i. Zemljino parkirno orbito na višini 185 km, v okviru katere so preverili, ali vsi vitalni deli plovila delujejo pravilno. Od te točke naprej je vse potekalo prvič v zgodovini človeštva ...

Človek prvič uzre Zemljo

Naštejmo nekaj presežnikov misije Apollo: prvi let zunaj Zemljine orbite, prvi let človeške posadke skozi van Allenove pasove, prvi preizkus zagona tretje stopnje z raketo Saturn V, prvo zapuščanje Zemljine orbite, prvo utirjanje v Lunino orbito, prvo fotografiranje Luninega površja s pomočjo "človeške roke", prvo zapuščanje Lunine orbite, prvo ponovno utirjanje v Zemljino orbito, prvi TV-prenos iz vesolja, prvi pristanek v morju v nočnem času in največja hitrost potovanja s človeško posadko glede na Zemljo dotlej (10,8 km/s).
V okviru misije Apollo se je zgodilo prvič, da je človek iz vesolja videl celotno Zemljo. Ob tem je nastala danes že legendarna fotografija Billa Andersa po eni od orbit okoli Lune, ko se je iznad Luninega površja pojavila Zemlja. Fotografija, znana tudi pod imenom "Earthrise" (vzid Zemlje), je kasneje navdihovala predvsem okoljevarstvenike in prav pod vplivom te fotografije, ki je prikazovala vso krhkost in ranljivost našega planeta v vesolju, hkrati pa njegovo enkratnost in veličino, so leta 1970 v ZDA prvič praznovali dan Zemlje. Ta navada se je kasneje razširila na večino držav našega planeta, tudi v Slovenijo. Naslednji presežnik misije Apollo 8 je bil v tem, da je bila posadka na dotlej največji razdalji od Zemlje od obstoja naše civilizacije - kar 377.349 km vstran. Kot taka je bila - v fizičnem smislu – to najbolj osamljena trojka človeških bitij do tedaj.

"Božiček obstaja!"

Posadka je na višini okoli 110 km nad Lunino površino desetkrat obkrožila Luno in pri tem v dotlej najboljši resoluciji posnela velik del Luninega površja, pri čemer se je osredotočila predvsem na območja bodočih pristankov sond na Luni. V času devete orbite okoli Lune se je posadka prav na božični večer (po pasovnih časih v ZDA) vključila z neposrednim televizijskim prenosom, pri čemer so vsi trije prebrali vsak po en del začetnega dela Geneze iz Stare zaveze v Bibliji. Branje je zaključil Frank Borman z besedami: "Posadka Apolla 8 se poslavlja od vas. Lahko noč, vse dobro, vesel božič in blagoslov vsem, vsem vam na naši dobri Zemlji." Posadka je bila ves čas leta dovolj sproščena in v pogovoru so se pojavljali kar duhoviti dialogi. Na vprašanje Jima Lovella: "Fantje, ali ste kdaj pomislili na to, da boste nekoč za božič krožili okoli Lune?", je Bill Anders z obešenjaškim humorjem odgovoril: "Upam, da tega ne bomo počeli do novega leta." Po zadnji orbiti okoli Lune je namreč sledila kritična faza: zapuščanje Lunine orbite s prižiganjem motorja na servisnem modulu in let nazaj proti Zemlji. Če se motor ne bi prižgal, bi sonda namreč za vselej ostala v Lunini orbiti. Postopek je za nameček bil predviden, ko je sonda letela na nam nevidni strani Lune - in zato posadka ni mogla komunicirati z Zemljo. Vžig je uspel in ko so prvič - takrat že na poti proti Zemlji - ponovno vzpostavili stik s kontrolo v Houstonu, je Jim Lovell z olajšanjem sporočil na Zemljo: "Samo v vednost: Božiček obstaja!" Iz misije Apollo 8 je znan še en ocvirek. Ker je posadka v plovilu Apolla 8 imela bistveno več prostora kot v sondah Mercury in Gemini (tam so bili astronavti večji del potovanja privezani na sedež), so v plovilih Apollo lahko prosto lebdeli v zraku, kar pa utegne pri nekaterih povzročati občutek slabosti. To je dobro izkusil poveljnik posadke Frank Borman, ki je večji del poti proti Luni občasno bruhal, ostala člana pa sta v kabini lebdeče izbljuvke pobirala v vrečko "kakor sta vedela in znala", kot se je v nedavnem intervjuju izrazil danes 90-letni Jim Lovell. Posadka je 27. decembra 1968 po šestih dnevih in treh urah potovanja po vesolju s pomočjo komandnega modula in s tremi padali zgodaj zjutraj - še v temi - varno pristala v Tihem oceanu, južno od otočja Havaji. Reševalna ekipa je do komandnega modula prišla šele 43 minut po pristanku, ko se je na mestu pristanka že danilo - 45 minut kasneje je bila trojica že na krovu letalonosilke Yorktown.

Temno leto atentatov, žrtev, demonstracij

Velik uspeh misije Apollo 8 je predstavljal pomemben obliž na rane ponosa Američanov, ki so v letu 1968 doživeli: aprila 1968 atentat na črnskega voditelja Martina Luthra Kinga, junija 1968 atentat na predsedniškega kandidata Roberta Kennedyja, študentske demonstracije, nemire zaradi civilnih gibanj, ki so se borila za enakopravnost, demonstracije proti vojni v Vietnamu ter velike neuspehe ameriške vojske v Vietnamu in vedno večje število ameriških žrtev, predvsem zaradi ofenzive Tet. Ob tako ranjenem ponosu in samopodobi je po koncu uspešne misije Apollo 8 še najbolj izpovedna čestitka anonimne Američanke, ki je posadki sporočila: "Rešili ste leto 1968!"