Napetosti vsaj navidezno na manifestaciji ni bilo čutiti. Enajsti september je v Kataloniji pač nacionalni praznik in v zadnjih letih tudi dan boja za neodvisnost. Letos se je v ponedeljek središču Barcelone zbralo veliko število ljudi, po oceni organizatorjev 800.000. Precej več kot lani, ko jih je bilo kakih 300.000. V štirih sprevodih so se podali do Španskega trga, ki ga želijo Katalonci preimenovati v Trg 1. oktobra, dneva, ko so leta 2017 izvedli referendum. Mimogrede, na trgu kraljuje nekdanja arena za bikoborbe, ki so jo Katalonci spremenili v trgovski center.
Paradoks volilnih številk
Tudi letos so se na odru zvrstili predstavniki številnih organizacij, sklepno besedo pa je imela predsednica organizacije civilne družbe Assemblea Nacional Catalana (ANC, Katalonska nacionalna skupščina) Dolors Feliu, organizacije, ki ves ta čas ocenjuje, da ni naloga Kataloncev, da se pogajajo o tem, kdo bo vladal Madridu, ampak da si prizadevajo za neodvisnost.
In tu je paradoks sedanjega stanja v Kataloniji. V Španiji so bile 23. julija parlamentarne volitve. Katalonske independentistične stranke so bile močno poražene. Republikanska levica je izvolila šest poslancev, prej jih je imela 13, Junts je izgubila eno mesto in izvolila sedem poslancev, skrajno levičarska CUP je izgubila obe poslanski mesti. Vse tri stranke neodvisnosti so v Kataloniji skupaj zbrale komaj 30 odstotkov glasov - še na prejšnjih volitvah so se lahko pohvalile z absolutno večino. Sanchezovi socialisti imajo zdaj v Kataloniji 34 odstotkov glasov in so prva stranka regije.
Paradoks je v dejstvu, da tokrat brez katalonskih strank v Madridu ne bo mogoče doseči nobene vladne večine. Enostavno ni številk. Tako so Katalonci ob volilnem porazu postali odločilni dejavnik politike, ne katalonske, ampak španske. In tu se bijeta dve ideologiji: za prvo, za pogajanje s socialisti, so se odločili politiki, tudi odstavljeni katalonski predsednik Carles Puigdemont, ki se je v preteklosti vedno upiral dogovarjanju z Madridom, za drugo, to je vztrajanje pri samostojni poti v neodvisnost, pa najaktivnejša nevladna organizacija ANC, organizatorka ponedeljkove manifestacije.
Iskanje enotnosti
Prav slednje je bila popotnica, ki so jo organizatorji shoda zaupali udeležencem manifestacije. Letos je bilo na njej protestov malo; preteklo leto je bila manifestacija uperjena proti katalonski vladi, letos so prevladovala gesla predvsem Za. Glavno geslo je bilo seveda za neodvisnost, pa še za kakovostnejše življenje, za jezik in kulturo, za gospodarsko neodvisnost, za državljanske pravice in svoboščine. Skratka, lansko besedo proti je letos zamenjala besedica za. Sprememba, ki ni od muh. Skratka, manifestacija, uprta v prihodnost, s poudarkom na enotnosti. Letos so bili prisotni politiki, vključno s predsednikom vlade Perejem Aragonesom. Puigdemontu so bila namenjena običajna gesla, z besedama Naš predsednik. Bilo pa je kar nekaj transparentov z napisom, da niso možna nobena pogajanja, če Madrid ne bo priznal izida referenduma. Sicer pa je manifestacija v Barceloni potekala mirno in urejeno.
Seveda so se na odru zvrstili številni govorniki, predstavniki vseh organizacij razvejane katalonske družbe, ki so pristopili k manifestaciji: brez velikih novosti, brez posebnih poudarkov in skoraj nobenega namiga na trenutno vročo politično temo - pogajanja s Pedrom Sanchezom. Posebnega odobravanja je bil deležen Lluis Llach, znani, verjetno najpopularnejši katalonski pevec, nekakšna simbolna osebnost gibanja neodvisnosti.
Ostaja pa odprta lanska napoved predsednice ANC Dolors Feliu, da bo ANC na prihodnjih katalonskih volitvah predstavil državljansko listo. O tem še razmišljajo, čeprav zamisli nasprotujejo prav vse katalonske stranke. Tokrat je svoj govor osredotočila na zahtevo po neodvisnosti s kritiko do španske države in prizanesljivostjo do katalonskih strank, ki jih je pozvala k enotnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
