(INTERVJU) Brian de Lord: Dotikali so se moje kože, da bi videli, ali se da barvo podrgniti stran

Intervjuje navadno začnemo z lahkotnejšimi vprašanji, da se sogovornik malce sprosti. A pri vas to ne bo potrebno. Žal pa ne moremo mimo trapastega vprašanja - ste vedno tako mirni? 
Oh, ja, večino časa sem kot človek miren, no, vsaj na zunaj. Trudim se, da bi oddajal vtis umirjenosti, čeprav se v moji notranjosti pogosto odvijajo drugačni procesi. Zato je jasno, da včasih tudi jaz znorim. Zgodbe name vplivajo, nekatere me prizadenejo, tudi jaz grem k terapevtu, da jih razdelam. Z mojim se videvam že 30 let. Ja, ne bodite začudeni, tudi terapevti obiskujemo terapevte. In meni je moj zelo pomemben. Z njim lahko govorim o vsem in on me mora poslušati. Jaz nočem njegovega nasveta, niti njegove interpretacije, ampak samo to, da posluša in skuša razumeti. To naredi veliko razliko. 
30 let s terapevtom ni kratko obdobje, a vseeno ste ga začeli obiskovati v odrasli dobi, čeprav je bilo za vas težavno predvsem otroštvo. Sprememba okolja gotovo spremeni tudi človekovo dojemanje samega sebe, lastne identitete.
Da, selitev spremeni pogled na samega sebe. Občutek tega, kam pripadaš, je pravzaprav močno pogojen z lastno identiteto. Težave s pripadanjem ali bolje rečeno s tem, da ne pripadaš nikamor, pa se odrazijo v tem, da se izolirani mladi pogosto pridružijo "alternativnim skupinam" in se radikalizacijo. Poglejte recimo tolpe ... Te dajo človeku občutek pripadnosti. V tolpi prepoznaš prijatelje, ki jih prej nisi imel, tam se počutiš varnega, si kot del družine. A ta varnost je v bistvu oblast. Podobno je bilo z mano. Ko nisem vedel, kam pripadam, ker smo se z družino iz Afrike preselili na londonsko podeželje, sem postal težaven. In tako je z veliko mladimi. Veste, ravno zadnjič sem naletel na raziskavo, ki pravi, da tisti del možganov, ki se ukvarja s fizično bolečino, predeluje tudi občutek izključenosti. Implikacija torej je, da človek izključenost čuti kot fizično bolečino. To pa je v bistvu smiselno, kajne? Ko te zapustijo, zavrnejo, ta čustva čutiš z vsem telesom. Ko pa pomisliš na konsistentno bolečino, se vam zdi, da bi se lahko nanjo navadili? Moje mnenje je, da je ne moreš sprejeti kot del samega sebe, zato iščeš alternativne poti. 
Vi ste bili po selitvi na rob odrinjeni zaradi številnih faktorjev, med drugim tudi zaradi rase.
Ne pozabite, da sem prišel iz kolonizirane pokrajine. Ves čas me spremlja kolonialna zgodovina, če pomislite, sem se iz "podrejene pokrajine" preselil na območje ene od največjih kolonialnih sil, v Anglijo. Že ta občutek manjvrednosti se je ob selitvi samo potrdil. Ponotranjiš to mentaliteto in dobiš občutek, da je tvoje mesto "na dnu". Ne zato, ker je to naravno ali resnično, ampak ker so ti povedali, da tako pač je. In začneš verjeti. Glede rase pa … Vsekakor je to najbolj očiten vidik, ki me je ločeval od drugih. V Združeno kraljestvo sem se iz vzhodne Afrike preselil leta 1964, kar se danes zdi kot pred tisoč leti. Preselil sem se v del države, kjer res ni bilo nobenih drugih otrok migrantov, štrlel sem ven. Jaz in moja sestra, ki je štiri leta mlajša, sva bila edina otroka v šoli z drugačno poltjo. Bila sva čudna. In potem je pač vprašanje, kako se s tem soočiš, kako med odraščanjem to razčleniš. Ko sem bil star 17 let, se je začelo v Londonu vzpenjati gibanje "Black panter", usmerilo me je k temu, da sem začel razmišljati o tem, kdo sploh sem.