Kolateralna škoda

Neverjetno, kako hitro se vrti vse okoli nas. In predvsem, kako se stvari, z njimi pa tudi politična stališča tistih, ki nam - hočemo ali ne - krojijo življenja. Ko bodo čez čas zgodovinarji analizirali geopolitična razmerja v začetku leta 2022, bodo tisti prizanesljivi rekli, da se je mednarodna skupnost, vsaj del nje, dinamično prilagajala novi realnosti, ki jo je povzročil ruski predsednik Vladimir Putin z napadom na Ukrajino. Oni bolj realni bodo rekli, da je bil velik del sveta pragmatično egoističen.

Dovolj jim je lahko pogled v Evropsko unijo. Posamezne članice, v prvi vrsti Nemčija, so (pre)dolgo oklevale pri obsodbi Ruske federacije in uvajanju sankcij, ki sta jih družno napovedovala uradni Bruselj in Washington. Da igrajo Združene države Amerike svojo geostrateško in ekonomsko igro, je bilo jasno od prvega dne, ko so začele opozarjati, povsem javno in brez zadržkov, na nevarnost ruske agresije na sosednjo suvereno državo. Da so bili podatki, ki so zelo nadzorovano curljali v ameriške in druge zahodne medije, tempirani, tudi. Predsednik ZDA Joe Biden je napovedoval sankcije brez primere zoper Rusijo, če povzamemo njegove besede, že več kot dva meseca. Ozadje je jasno; čim bolj ohromiti enega od dveh najhujših nasprotnikov, Kitajska je verjetno že številka ena, pa naj stane, kar hoče. Ukrajina je bila v tem pogledu sredstvo, kolateralna škoda.

Evropska unija je, ne prvič in ne zadnjič, v svoji deklarirani enotnosti razpadala. Vsaka država in vsak državnik sta imela svojo računico. Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki ga aprila čakajo volitve, se je s posredovanjem pri Putinu skušal prikazati kot državnik svetovnega formata. Nedolgo nazaj ustoličeni nemški kancler Olaf Scholz je zagovarjal umirjeni, skoraj pacifistični in nekonfliktni pristop. Jasno, projekt plinovoda Severni tok 2, pri katerem ima skoraj glavno besedo njegov strankarski kolega Gerhard Schröder, mu visi nad glavo. Da so države, ki mejijo na nekdanjo Sovjetsko zvezo, s kakšno izjemo od začetka krize podpirale kaznovanje Putinove Rusije, je tudi razumljivo. Ene so bile nekdaj sovjetske republike, druge v interesni sferi Varšavskega pakta in dobro vedo, kako težek je ruski škorenj.

Toda poleg vojaške, politične in ekonomske krize se vse bolj kaže tista, ki jo povzroči vsaka vojna: humanitarna. Seveda je prav, da ukrajinske sosede odpirajo meje za begunce, tudi druge države jih morajo. A nežno rečeno - sprevrženo je, da to, podobno kot vodilni slovenski politiki, utemeljujejo s poreklom (citiram hitro izbrisani tvit slovenske vlade: "Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana"). Da so različni. Niso. Vsi so ljudje, potrebni mednarodne zaščite, če jim grozi smrt, pregon ali kaj drugega hudega v njihovi domovini. To določajo mednarodne konvencije, ki so jih podpisale Slovenija pa tudi vse štiri države Višegrajske skupine, ki so bile najbolj nenaklonjene kakršnikoli humanosti glede migrantov. Če niso prave kulture, vere ali barve polti, očitno.

Kakorkoli se bo končala vojna v Ukrajini, iz nje smo se nekaj naučili. Prav malo dobrega.